Kategorija: Odmevi na trimesečni program za žalujoče

V skupino za žalujoče sem se vključila zaradi težkega žalovanja po sinovem samomoru. Delo v skupini je bilo zelo strukturirano, saj smo po vsakem srečanju dobili vsebino naslednjega srečanja in vprašanja za pripravo. Ob vstopu v program pa se je vsak član zavezal, da bo spoštoval skrivnosti in svete zgodbe ostalih članov skupine. To je ustvarilo občutek varnosti, pomagalo pa nam je tudi, da smo lahko spregovorili o celotni zgodbi ljubezni z našo ljubljeno, umrlo osebo.

Veliko mi je pomenilo, da sem lahko govorila o svojem žalovanju, ki je postalo osrednja nota mojega življenja, a vendar o tem zares do sedaj nisem mogla govoriti nikjer.

V nasprotju s splošnim družbenim mnenjem, da je po izgubi bližnjega treba čimprej odžalovati, pozabiti in iti naprej, smo na skupini govorili o tem, da je zgodba odnosa z našo umrlo osebo zgodba ljubezni, ki se je nekoč začela; ki je trajala na zemlji; ki še vedno traja v času, ko smo mi še tukaj , oni pa v duhovni dimenziji; … in ki se bo nekoč nadaljevala v večnosti.

V času pred praznikom Vseh svetih nam je naš voditelj p. Ivan Platovnjak poslal čudovito pismo, v katerem nas je spodbudil, naj se zavedamo, da so naši rajni naši prijatelji in nebeški zavezniki, ki nam pomagajo živeti in nas ne bodo nikoli zapustili. Povabil nas je, naj iščemo drobna znamenja, na kakšen način nam preko malih stvari in dogodkov izkazujejo svoje večno prijateljstvo.

Skupina me je okrepila in poglobila moje doživljanje skrivnosti žalovanja, saj sem ob trpljenju in svetih zgodbah ostalih članov skupine spoznavala, kako smo vsi krhki in ranljivi in kako vsak od nas nosi križ. To mi je dalo občutek, da nisem sama s svojo bolečino … ampak da podobno doživljajo tudi drugi ljudje. Občutek povezanosti z drugimi, ki trpijo, z Bogom in z našimi rajnimi pa v meni utrjuje upanje, da Bog z ljubeznijo bedi nad nami in da bo na koncu vse dobro.

Mojca, izgubila sina zaradi samomora

Ljubljana, 5. 2. 2022

Foto: Canva

V skupini petih udeleženk sem v treh mesecih vsak drugi teden našla varen prostor, kjer je bilo mogoče izraziti bolečino zaradi smrti drage osebe (spomladi letos mi je po težki bolezni umrl oče). Ta občutek varnosti, zasebnosti in sprejetosti v tej skupini je bilo nekaj najbolj dobrodejnega v celotnem procesu žalovanja.

Zame je bilo izredno pomembno biti slišan in tudi sam poslušati s spoštovanjem in empatijo druge, ki so na isti poti. Brez sodbe, ohranjajoč držo sprejemanja in izročanja Gospodu. Vsaka zgodba me je po svoje nagovorila, s svojo iskrenostjo in enkratnostjo, tako da bom vse nove sestre v Kristusu nosila v svojem srcu tudi v prihodnje.

Skoraj začudila me je nevidna vez, ki se je v teh tednih spletla med nami, čeprav smo prihajale iz različnih koncev Slovenije in z zelo različnimi izgubami.

V spominu mi ostajajo besede iz besedila, v gradivu, ki smo ga vsakih štirinajst dni dobile za pripravo na srečanje: »Ostanite navzoči v zgodbi svojega žalovanja, ne bežite od svojih občutkov, ker vas nekje drugje počakajo na drug način …«

Moja izkušnja iz vsakdanjega tempa pa je ta, da časa in prostora za žalovanje preprosto ni. To je tabu tema, izrinjena skorajda iz zavesti ljudi. Dokler se, seveda, vsak slej ko prej z njo ne sreča. Ta skupina mi je glede tega zelo pomagala in z lažjim srcem nadaljujem svojo pot.

»Memento mori« naj bi bila stvar srednjega veka, vendar se z minevanjem, odhajanjem in smrtjo srečujemo vsak dan in ni vseeno, kako živimo, sploh, če se tega zavedamo.

Sama sem, sploh v zadnjem letu očetove hude bolezni, trpljenja in počasnega poslavljanja imela občutek oz. izkušnjo, da človek nima »pravice« biti žalosten. Da se sprejema samo nasmejane, vesele ljudi, ki »dobro izgledajo« in so polni optimističnih načrtov za prihodnost, vsaj za dobro potovanje.

Pa vendar imata tudi žalost in trpljenje svojo vrednost in mesto v življenju. Kot kristjanka verjamem, da nas je Kristus odrešil s svojim trpljenjem in smrtjo na križu, s tem, da je vso našo grešnost in nepopolnost vzel nase. Veselje vstajenja sledi smrti, brez trpljenja in smrti tudi ne bi bilo vstajenja in upanja na našo srečno večnost v skupnosti z našimi pokojnimi, ki so že pred nami odšli v večnost.

Zaupam, da se Bogu darovano trpljenje in bolečina preobrazita v nekaj dobrega tudi za druge, tudi prav ta bolečina, ki jo doživljamo ob smrti ljubljene osebe. Tudi bolečina je enakovreden del življenja in ga gradi na svoj poseben način.

V pomoč mi je obuditev spomina na lepe trenutke z očetom in bodo ostali z menoj, dokler se ne srečamo spet v večnosti pri Gospodu.

Program za žalujoče mi je pomagal pri odpuščanju in spravi glede mojega očeta ter k močnejšemu zavedanju, da ostajamo tudi po smrti duhovno povezani z ljubljenimi ljudmi, ki so umrli pred nami. Pri vsem tem pa je izjemno pomembno duhovno spremljanje duhovnika.

Iskrena hvala voditelju za spoštljivo, umirjeno in očetovsko spremljanje mojih pripovedovanj, za podajanje osnovnih smernic za proces žalovanja. Hvala za povezanost v molitvi in za vsa navodila glede srečanj ter možnosti udeležbe tudi preko zooma, kadar nisem mogla priti v živo.

Z vsemi, s katerimi sem bila na teh srečanjih, bom vsaj v molitvi tudi v prihodnje.

Gospa, ki je izgubila svojega očeta

Foto: Canva

Komaj sem čakal, da lahko začnemo s skupino za žalujoče. V sebi sem se zavedal, da sta glava, ki išče nove poti po izgubi moje žene, ter srce, ki potrjuje nove poti, predaleč narazen. Čeprav so lahko sorodniki in prijatelji še tako sočutni in razumevajoči, z nikomer nisem mogel deliti svojega notranjega sveta na način, ki sem ga bil vajen s svojo ženo. Okvir delovanja je bil zame pričakovan, saj je nekomentiranje, zgolj poslušanje drug drugega na vnaprej pripravljeno temo, na enak način bogatilo tudi naju z ženo na srečanjih zakonske skupine Pričakoval sem, da bom med mlajšimi in da so žalujoči moški, ki se pridružijo programu, bolj redki. A to ni bila ovira, še posebej, če že ob prvem srečanju začutiš bolečino drugih in veš, da drugi močno čutijo s tabo. In tudi tu velja pravilo, da dobiš toliko, kolikor sam vložiš v skupino in pripravo.

Meni osebno so bili najbolj pomembni usmerjeno vodeni zapisi in misli drugih, ki so se ob tem pojavile: večja, kot je ljubezen do umrlega, bolj globoko je žalovanje. Naučimo se ljubiti umrlega na nov način … Vse vedno ob pravem času, ko sem bil pripravljen v celoti dojeti te besede. Konec programa seveda ne pomeni konec žalovanja. Tudi ne pomeni, da sem ozdravljen in rešen vseh tegob in problemov. Pomaga pa mi razločevati, kakšno pot sem prehodil in kako pomembno je ravnovesje razuma in srca. In da nekdo v podobni bolečini moli zame in me podpira na nam nevidni način.

Jure, izgubil ženo pred osmimi meseci

Ljubljana, 8. september 2021

Program za žalujoče je koristen “prostor”, v katerem se žalujoča oseba varno počuti in lahko mirno deli svojo izkušnjo, saj je nihče ne bo sodil ali obsodil. Ubesediti žalost, obup, jezo, osamljenost, zbeganost, pa tudi tolažbo, sočustvovanje … pomaga, da razumemo, s katerimi čustvi se soočamo, kaj nas duši, kaj nas krepi. Zelo pomaga vodeno premišljevanje o naši izgubi, saj se tako morda dotaknemo kakšne točke, ki bi sicer ostala v ozadju, saj o njej ne bi razmišljali. Hvaležna sem, da sem lahko pristopila v ta program. Iskrena hvala voditelju in ostalim udeležencem, ki so sooblikovali srečanja.

žalujoča žena

Ljubljana, 4. september 2021

V program sem se vključila, ker sem pred šestimi meseci izgubila sina. Umrl je v treh  mesecih po diagnosticirani bolezni: odpoved ledvic, rak … Zdravil se je na onkološkem inštitutu, kjer je zbolel še za korono, ki je bila zanj usodna. Ob prejeti kemoterapiji njegovo telo ni zmoglo. Po štirinajstdnevni komi se je poslovil od nas, sam, v svojem svetu.

Bolečina ob nenadni smrti je bila neznosna. Matjaž je imel komaj petintrideset let. Za seboj je pustil ženo, tri otroke, sestro, naju z možem. Zaradi korone smo imeli tudi pogreb na mrzel decembrski dan v najožjem družinskem krogu.

Tudi čas po smrti smo preživljali sami, vsi zlomljeni. Stikov z drugimi zaradi epidemije nismo imeli. Jaz sem se v svoji bolečini umaknila v svet tišine, obupa, bolečine, vprašanja ZAKAJ … Izvedela sem za trimesečni program za žalujoče pod vodstvom p. Ivana. Poklicala sem ga za več informacij o samem poteku programa. Že ob prvem pogovoru z njim sem začutila malce miru. Hvaležna sem bila za njegovo čutenje, pojasnila, empatijo … Zdelo se mi je, da bom ob njegovem vodenju varna. Tako je tudi bilo.

Za prvo in tudi vsa nadaljnja srečanja smo dobili navodila za pripravo. Zelo sistematsko smo bili vodeni skozi vse faze žalovanja – bolezni, smrti, življenja potem. Ni bilo bližnjic. Včasih mi je bilo ob pripravah tako težko, da sem mislila, da ne bom zmogla. Težko je bilo vztrajati. A prav je bilo. Saj bolečina mora ven. A vprašanje ZAKAJ ostaja …

Na vsakem srečanju smo imeli vsi udeleženci dovolj časa, da povemo, kar smo ob vprašanjih in temi začutili. Bila sem slišana. Nihče me ni prekinjal. Počutila sem se varno, tako da sem povedala vse, kar sem čutila. Nihče me ni prepričeval, da moram pozabiti, da moram naprej, da moram živeti za druge …

Hvaležna sem za vse molitve, za žalujočo skupino, da smo bili povezani v Bogu. Hvaležna sem, da sem bila sprejeta v svoji žalosti in obupu.

Vem, da moram naprej. Zaradi družine, sebe, Boga …

P. Ivan program vodi nesebično. V najtežjem obdobju mojega življenja mi je pokazal luč, ki sveti tam daleč, tam nekje. Tudi zame.

Samo verjeti moram.

In vem, kje iskati moč in vero.

Lili, izgubila sina

Ljubljana, 28. avgust 2021

Tri  mesece in šest srečanj v programu za žalujoče je hitro minilo, a v tem času je bilo treba preiti vse doživljanje z našimi dragimi pokojnimi: čas pred smrtjo, sam odhod in žalovanje po njem. Zelo dobro so me skozi ta čas vodila vprašanja in zapisi o čutenjih, da sem zmogla spoznati, kaj je tisto, kar me zadržuje, da ne morem odžalovati, saj je od moževe smrti minilo že skoraj dve leti. Podeljevanje je bilo sicer težko, a to je bil edini možen  in najbolj varen način, da izpovem bolečino, v katero sem se zaprla. Čutili smo medsebojno spoštovanje, iskrenost podeljevanja, brez sodb in komentarjev. In smeli smo jokati, ne da bi bilo zato komu neprijetno. Bolečina nas je povezala, bogatilo spoznanje, da smo marsikaj enako doživljali in predvsem bili smo slišani in razumljeni. Hvaležna sem, da sem se odločila za to obliko pomoči. Neprecenljivo. Hvala p. Ivanu, da nas je tako z občutkom vodil skozi naše stiske.

Anica, izgubila moža po dolgotrajni bolezni

Moja odločitev ob izgubi mame, da obiščem Program za žalujoče, je imela več namenov: da povem svoje lepe občutke, ki sem jih doživela ob maminem odhajanju, in da poslušam, kako izgubo doživljajo drugi.

Tema smrti se mi zdi še vedno zelo tabuizirana, čeprav bi morala biti nekaj najbolj vsakdanjega. S približevanjem tej vsebini, odkrivanju odtenkov odhajanja, poslavljanja, sprejemanja smrti človek šele zares vstopa v darove, ki jih v sebi nosi življenje. Z odkrivanjem lepote ob umiranju in smrti lahko odstremo marsikatero zakritost, predvsem pa bolečino spremenimo v notranjo ljubezen in mirnost.

Hvaležna sem, da se pater Ivan zaveda pomembnosti vsebine žalovanja. V varnem prostoru, pripravljenem za ta namen, smo govorili o svojih notranjih doživljanjih in čutenjih, prepoznavali in rahljali intenzitete občutkov, vezanih na izgubo naših ljubljenih. Vsak je lahko v odmerjenem času v miru izrazil svojo zgodbo.

Pomembno je, da pridejo skupaj ljudje, ki so v podobnem čutenju zaradi smrti ljubljene osebe.

Ko je mama še živela, sem v svoji notranjosti že opravljala poslavljanje. V tišini obreda poslavljanja začneš videti majhne podrobnosti, v katerih se skriva lepota ljubezni življenja. V ta namen sem ji še v času njenega življenja napisala uspavanko za mirno pot v onostranstvo. Uspavanko sem tudi zapela. Dostopna na povezavi.

Dobro je vedeti, kam se človek lahko obrne ob takih trenutkih.

Zvonka T. Simčič, izgubila mamo

Neizmerno sem hvaležen za vse, kar sem doživel na naših srečanjih. Vnaprej poslanimi teksti kot osnova za pripravo na naslednje srečanje so absolutno koristni. Bili so mi v pomoč na poti reševanja stisk, težav. Podelitve vseh so name naredile zelo dober vtis in za to sem vsakemu posebej in vsem zelo hvaležen. Rast v duhu in mir v duši, ki ju čutim ob zaključku programa, je tisto, kar me preplavlja kljub bolečini, ki je vsak dan prisotna, z optimizmom, ne samo da bom zmogel, ampak celo nadgradil vse tisto, kar sem v srečanjih začel graditi. Predvsem me veseli moj optimizem, mir, ki ga čutim ob zaključku, a upam, da s čim novim nadaljujemo kmalu.

Teodor, izgubil svojo ženo pred osmimi meseci

Srečanja v skupini za žalovanje bi priporočila vsakomur, ki želi na naraven, globok in duhovni način predelati izgubo svojega bližnjega. Srečanja potekajo po načrtu in sklopih, ki si zelo smiselno sledijo, saj se dotikajo življenja osebe, ki smo jo izgubili, trenutka smrti in dogajanja po njej. Meni osebno so bila srečanja v veliko pomoč pri prebolevanju izgube, saj sem na ta način ozavestila svojo praznino, žalost se je pretvorila v čudovit spomin. Veliko mi je pomenila tudi prošnja na začetku in zahvala na koncu srečanj, da je bil med nami Bog, ki nas je vodil in nam pomagal.

Anita, izgubila očeta

Ljubljana, 20. 2. 2021

V neizmerni hvaležnosti za te ure, z veliko milostjo, z blagoslovom obdarjena sem odhajala z zadnjega srečanja. Z mirom v srcu, optimističnim pogledom, velikim zaupanjem v Božje varstvo, četudi brez tuzemske prisotnosti moža, vendar okrepljena z duhovno dimenzijo sopotnika, grem pogumno naprej.

S trimesečnim programom za žalujoče sem se spogledovala že kar nekaj časa, toda sedaj vem, da mi je bil namenjen pravi čas. To je bil čas krepitve, ko so po izgubi zame najtežji dnevi v letu: v novembru rojstni dan − 55 let bi jih imel mož tukaj na zemlji; potem božično novoletni prazniki; nato še v januarju 3. obletnica smrti … S pomočjo programa so bili ti mejniki zelo intenzivni, morda težji, toda v molitvi, solzah, žalosti so bili preusmerjeni v hvaležnost, veselje in duhovno navezo z možem.

Neznanci so mi postali najgloblji sopotniki

Kar sama sebi sem se čudila,  kako sem lahko delila tolike globine svojega srca s »tujci«. Tukaj smo se prvič srečali. In ti neznanci postanejo po teh srečanjih najgloblji sopotniki. Kar ne morem verjeti, kako vre še vsa neizrečena ali pa že tolikokrat izrečena bolečina iz mene. Koliko lažje je izgubo ljubljene osebe deliti z ljudmi z enako izkušnjo. V skupini sem začutila, da sem še vedno v redu,  tudi če še vedno žalujem, in sem se začela sprejemati v tej do konca življenja trajajoči zgodbi.

Všeč mi je bilo …

Glede na to, da živim dve uri od Ljubljane, mi je zoom prišel zelo prav, čeprav bi raje sedela v krogu s tako dragocenimi ljudmi. V skupini so mi bili všeč ti sklopi razčiščevanja odnosa z ljubljeno osebo: skupno življenje, izguba in življenje po njej. Všeč so mi bila vnaprej poslana vprašanja, da sem se glede na to, da mi beseda ne steče najbolje in  ne znam povedati to, kar čutim, pisno pripravila nanje. Ko sem pisala, se je bolečina, izkušnja izgube kar izlila na papir, kar potem na skupini dosti lažje podarim. Všeč mi je bilo podajanje, poslušanje, nič komentarjev, pametovanj.

Udomačujem se …

Zelo hvaležna sem vsaki udeleženki, posebej za zaupanje svoje izkušnje, p. Ivanu za spremljanje, poslušanje, blagoslov, molitve, spodbude in tudi nadaljnje usmeritve. Čutim veliko potrebo po graditvi duhovnosti, povezanosti z Bogom, ker sva le tam s pokojnim možem najbližje. Udomačujem dnevno branje Božje besede, pisanje duhovnega dnevnika, molitev, meditacijo … ker samo iz tega po izgubi, po umanjku fizične prisotnosti, opore, lahko črpam moč za vsakdan. Po taki izkušnji skupine gre spet lažje v življenju.

Marjana, pred tremi leti izgubila moža po večletni bolezni

Ljubljana, 19. 2. 2021