Žalovanje

Žalovanje je resnično in je trpeče. Zato ni nihče čuden, če žaluje. Vsako žalovanje je znamenje globoke ljubezni do umrlega. Vsakdo ima pravico žalovati na svoj način. 

Ljudi, ki smo jih imeli radi in ki so umrli, ne bomo nikoli povsem pozabili. Prav je, da o njih govorimo tistim, ki nam ljubeče in spoštljivo prisluhnejo. Z njimi smo lahko povezani vedno in povsod.

Kristjanom, ki so zaradi smrti izgubili svoje najdražje, so v veliko pomoč vera in obredi ob pogrebu, ki jim jih nudi Cerkev. To potrjujejo mnogi žalujoči. Tudi tisti kristjani, ki globoko in trdno verujejo, da so njihovi pokojni po smrti združeni z vstalim Kristusom in so srečni v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Jezusa Kristusa in Svetega Duha, pogosto doživljajo težke stiske. V sebi namreč čutijo razklanost med vero v vse, kar jim govori, in svojo neizmerno željo, da bi pokojni bili z njimi še vedno fizično navzoči.

Mnogi doživljajo težke stiske, ker čutijo, da drugi od njih pričakujejo, da bodo po enem mesecu ali pa vsaj po pol leta, največ pa eno leto, normalno živeli svoje življenje. Toda tega ne zmorejo. Žal je precej pogosto prisotno prepričanje, da je tisti, ki po pol leta oz. vsaj v enem letu ne dokonča žalovanja, potreben psihiatrične zdravniške pomoči.

Nekateri kristjani, ki doživijo izgubo svojih najdražjih, se pogosto borijo tudi z občutkom »jeze« na Boga ali pa »oddaljenosti« od njega, Cerkve, sokristjanov. Namesto da bi čutili Božjo bližino in da jih Cerkev podpira v njihovi neizmerni stiski, doživljajo zapuščenost.

Zaradi neuslišane prošnje, da bi bila ozdravljena ljubljena oseba, ki je umrla, nekateri skoraj zgubijo vero ali se jim zelo omaja ali pa celo povsem zavrnejo Boga in ga zapustijo.

Pomembno je, da se tako žalujoči kot tisti, ki jih spremljajo, vedno zavedajo, da vsak žaluje na svoj način in tudi sme tako žalovati. Seveda se na nek način konča, ko žalujoči zmore v svoji ljubezni najti nov odnos do umrlega, ki se sedaj nahaja v onstranstvu. Telesno ne more biti več navzoč tako, kot je bil prej, toda ljubezen nosi v sebi zmožnost posebnega zaznavanja, ki ji omogoča slišati tisto, kar nima glasu, videti, kar je nevidno, in srečevanje, ki si ga je nemogoče predstavljati. Do tega novega odnosa lahko pomaga tudi vera v vstalega Jezusa Kristusa, ki zagotavlja, da tisti, ki so umrli v veri vanj in prizadevanju živeti njegovo ljubezen in usmiljenje, živijo z njim v objemu z Očetom v Svetem Duhu.

Dragocenost skupin za žalujoče

Vsak žalujoči potrebuje sočloveka, kateremu bo lahko pripovedoval o umrlem, o vsem, kar je doživel ob njem pred njegovo smrtjo, v času smrti, ob poslavljanju od njega in sedaj, ko ga ni več. Tega jim pogosto ne more nuditi njihov družinski član, ker je tudi sam vpet v stisko žalovanja in hodi svojo pot. Potrebuje brate in sestre v Kristusu, ki pa se žal ob smrti pogosto razbežijo ravno tako, kot so se ob Jezusovi smrti razbežali njegovi najzvestejši učenci. Zato so koristni programi in skupine za žalujoče, kjer si lahko žalujoči brez sramu in občutkov, da drugega bremenijo, iskreno, sočutno in spoštljivo delijo med seboj vse, kar nosijo v sebi.

Znotraj skupine za žalujoče se ljudje postopoma osvobodijo tega, da bi videli samo smrt ljubljene osebe in njeno odsotnost. Njihova perspektiva se razširi, kar omogoči oblikovanje upanja. Naučijo se živeti na drugačen način odnos ljubezni z njo tam, kjer je. Postopoma se zmorejo veseliti svojega življenja, čeprav občasno še čutijo neizmerno bolečino in žalost. Izkustveno so namreč spoznali in vedo, da žalost in obupna osamljenost ter praznina nikoli nimata zadnje besede, temveč upanje v Vstalem Kristusu in večno življenje v njem.

Več …

Trimesečni program za žalujoče

Trimesečni program za žalujoče (šest srečanj po dve uri na štirinajst dni) deluje na podlagi knjige Pot žalovanja Patricka O’Malleya (Založba Družina). Namenjen je vsem, ki iščejo pomoč na svoji poti žalovanja. Odprt je za vse, ki trpijo zaradi kakršne koli izgube ljubljene osebe (žene ali moža, hčerke ali sina, mame ali očeta, sestre ali brata ali koga drugega). S to odprtostjo je poudarjena resničnost univerzalnosti izgube in številnih njenih oblik. Zgodbe o žalovanju bodo povezale skupino na globlji ravni. Pomembno je le to, da se člani programa zavežejo k deljenju svoje zgodbe in tudi spoštljivemu poslušanju drugih v skupini.

Koristnost srečanj

Mnogi žalujoči potrebujejo predvsem varen prostor, kjer lahko pripovedujejo o umrli ljubljeni osebi, o vsem, kar so doživeli ob njej pred njeno smrtjo, v času smrti, ob poslavljanju od nje in sedaj, ko je ni več. Spominjanje in pripovedovanje drugim, kaj vse lepega in dobrega jim je bilo dano po umrli osebi, je zelo dragoceno in ozdravljajoče. V žalujočih se na ta način okrepi zavest, kako velik dar je bilo življenje z umrlo osebo in kako bi bilo brez nje gotovo bolj siromašno. Ljubljene osebe res ni več z njimi, toda to ne pomeni, da ni več odnosa z njo, samo spremenil se je.

Program za žalujoče želi predvsem omogočiti, da bi lahko res vsak ozavestil svojo zgodbo ljubezni, ki jo je živel z umrlo ljubljeno osebo, in vzpostavil nov odnos z njo.

Način delovanja programa

V program  je dobrodošel vsak, ki je pripravljen deliti z drugimi svojo zgodbo bolečega žalovanja in ljubezni. Te zgodbe povežejo skupino na ravni, ki omogoča, da postanejo drug drugemu dar in v konkretno pomoč na poti žalovanja ter najdevanja odgovorov na temeljna vprašanja, ki jih vsak nosi v sebi.

Vsak udeleženec programa se zaveže, da bo delil in poslušal z odprtim srcem ter spoštoval zasebnost in zaupnost drugih v skupini. Prav tako se zaveže, da bo prišel na vseh šest srečanj, ki trajajo po dve uri, se pripravil  nanje po prejetih navodilih ter spoštoval pravila delovanja skupine.

Pomembno je, da je velikost skupine v programu omejena. Zato je v njej lahko največ pet članov, tako da ima na srečanju vsakdo dovolj časa za podelitev svojih izkušenj in doživljanj.

Program nudi udeležencu navodila, ob katerih lahko doma razmišlja o različnih delih zgodbe ljubezni v žalosti ob izgubi ljubljene osebe. V pomoč so mu vnaprej pripravljena vprašanja, ob katerih lažje ozavesti to, k čemur je povabljen, da premišljuje.

Kdo se lahko vključi v program?

Program je namenjen vsakemu, ki je zaradi smrti izgubil svojo ljubljeno osebo: moža ali ženo, otroka ali starše, brata ali sestro … S to odprtostjo je poudarjena resničnost univerzalnosti izgube in njenih številnih oblik.

Žalujoči se lahko programa udeleži šele po vsaj šestih mesecih od smrti ljubljene osebe. Izkušnje kažejo, da je pred tem časom zelo velika verjetnost, da bo njegova izkušnja preveč prekrita z raznovrstnimi čustvi in mislimi ter bo zato težje ubesedil celotno zgodbo o svoji izgubi. Manj je tudi možnosti, da bo žalujoči že zbral dovolj moči, da bo lahko z odprtim srcem sprejemal zgodbe drugih, kar pa je za sodelovanje v programu nujno potrebno.

Ivan Platovnjak DJ

Več …

Možnost prijave na različnih krajih v Sloveniji

Potrebna je predhodna prijava vsaj 10 dni pred začetkom programa.

V Ljubljani − Ignacijev dom duhovnosti: vodi p. Ivan Platovnjak DJ

Prijave: na spletni strani; po e-pošti info@ignacijevdom.si ali ivan.platovnjak@rkc.si; po telefonu info Ignacijev dom duhovnosti (051 613 374) ali p. Ivan Platovnjak (051 613 373).

Začetek nove skupine trimesečnega programa (šest srečanj po dve uri na štirinajst dni) bo: 12. septembra 2024 (konča se 21. novembra 2024) od 17.00 do 19.00.

V Mariboru: vodi ga. Ana Durič

Prijave: po e-pošti ana.duric@gmail.com; po telefonu 040 90 16 90.

Začetek nove skupine trimesečnega programa (šest srečanj po dve uri na štirinajst dni) bo: 12. septembra 2024 (konča se 21. novembra 2024) od 17.00 do 19.00.

V Radencih: vodi ga. Lidija Kociper

Prijave: po e-pošti lidija.kociper@gmail.com; po telefonu 041 936 390.

Začetek nove skupine trimesečnega programa (šest srečanj po dve uri na štirinajst dni) bo: 12. septembra 2024 (konča se 21. novembra 2024) od 17.00 do 19.00.

Odmevi na program

Na koncu trimesečnega program za žalujoče so vsi udeleženci povabljeni, da napišejo svoj odmev. Na tej strani lahko preberete nekaj teh izkušenj in dobite vtis, kaj omogoča takšen program.

Blagoslov sopotništva

Naši skupni trije meseci (namenoma ne napišem »naših šest srečanj v dvotedenskih intervalih«, ker je moja izkušnja skupine takšna, da presega dejansko deljeni prostor-čas; v svoji simbolni razsežnosti ta proces živi z udeleženci na vseh ravneh vsakdanjega življenja) so zame ...

Hvaležna, da sem bila slišana

Čas trimesečnega programa za žalujoče je zelo hitro minil. Imeli smo varen prostor, čas, da je vsak lahko delil svojo zgodbo, občutja, poslušal druge, molil v mislih ali na glas. Imeli smo zagotovljen in zastonj parkirni prostor, kar je v ...

Program me je pripeljal do globljih uvidov in spoznanj

Zelo sem hvaležna, da sem bila v zadnjih treh mesecih ena izmed udeležencev srečanj Pot žalovanja. K vključitvi sem povabila prijateljico z željo, da bi ji bila srečanja v pomoč pri osvoboditvi iz notranje stiske zaradi nenadne izgube moža, hkrati ...

Žalost lažje nosimo, ko imamo priložnost o njej govoriti, ko čutimo, da nam drugi prisluhne

Na srečanjih je bila priložnost govoriti o žalosti, ki jo nosiš v sebi. Nikomur nisi bil odveč, vsi so spremljali izpoved, niso komentirali, nisi imel občutka, da so tvoje besede preslišane. Na srečanja sem se težko pripravljala, saj je bilo ...

Hvaležen, da sem se udeležil programa

Moja izkušnja o delovanju tega programa je pozitivna, pa čeprav je vsaka priprava na srečanje v meni vedno znova odpirala nove rane in bolečine. Kljub temu sem po vsakem srečanju čutil olajšanje in mi ni žal, da sem se prijavil ...

Če spregovorim in delim svoja doživetja in stisko …

Moja izkušnja v tem programu je zelo pozitivna. V veliko pomoč in oporo so mi bila vprašanja, s pomočjo katerih sem se pripravljala na vsako srečanje. V tem času sem ugotovila, če spregovorim in delim svoja doživetja in stisko, tudi ...

Dnevne misli

Na tej strani najdete nekaj misli za žalujoče. Njihov namen je, da vam pomagajo oblikovati svoj pogled na to, kar doživljate, v luči dnevne Božje besede in vere v večno življenje, v ljubezni med Očetom in Sinom Jezusom Kristusom v Svetem Duhu.

Kdor išče kakšna razmišljanja, ki bi mu lahko bila v pomoč na njegovi poti žalovanja ali pa da bi lažje pomagal tistim, ki žalujejo, lahko to najde na tej povezavi.

Kdor želi vsako jutro prejemati podobne misli, kot so spodaj, naj to napiše na e-mail ivan.platovnjak@rkc.si. Kadar koli pa se bo želel odjaviti, se bo lahko.

Pot žalovanja in novega načina življenja

Marija Magdalena je jokala, ker ni bilo več Jezusovega telesa v grobu (Jn 20,11-18). Že to, da je moral umreti, je bilo zanjo neizmerno boleče. Čeprav je že prej povedal, da bo tako umrl in da bo tudi vstal od mrtvih, ji ni pomagalo. Bolečina ločitve je vedno boleča. Ko je imela potem milost, da je lahko poslušala Vstalega in slišala iz njegovih ust svoje ime, ga videla z lastnimi očmi, se ga dotaknila, je vseeno težko sprejela resnico, da bo odslej z njo na nov način. Le postopoma je zmogla to v veri sprejeti ter v tem najti tolažbo in moč za nov način življenja z njim. Povabljeni smo, da stopimo tudi mi na to njeno pot novega načina življenja.

p. Ivan

Dar Vstalega Kristusa

Naj nam bo v molitvi ob Vstalem Kristusu podarjena “aleluja”, pesem zmage ljubezni Očeta po Jezusu v Svetem Duhu. Zlo smrti je premagano. Še vedno nas žalosti smrt naših dragih, vsakdo pač mora umreti, toda ne za večno. Zaradi Kristusovega vstajenja smemo verovati, da vsi, ki telesno niso več z nami, živijo večno ljubezen z njim, in nekoč bomo tudi mi. Podarjena nam je možnost prejeti odpuščanje in ga tudi podariti. Vstali nam podarja neuničljivi mir in upanje. To je radostna vest. Naj nam to daje tolažbo tudi sredi žalosti, kar naših dragih ni več med nami tako, kot so bili prej.

p. Ivan

Biti z Vstalim Kristusom in z našimi dragimi

Vstali Kristus želi, da bi bili z njim v njegovi zmagi ljubezni in zaupanja, v njegovi tolažbi in veselju, v njegovem odpuščanju in miru, kot smo bili v postnem času z njim v trpljenju, križevem potu in smrti. Vzemimo si tudi zdaj toliko časa in moči, da bi  bili z njim. Ne ostanimo z njim na križu, temveč pojdimo v vstajenjsko življenje, ki se ne začne po smrti, temveč se mora začeti tukaj in zdaj.  Kako? Pustimo se voditi Svetemu Duhu. On nam bo pokazal, kako smo lahko vedno bolj povezani z našimi dragimi, ki so umrli, toda živijo z Vstalim in v njem.

p. Ivan

Oddaje o programu

Žalovanje – kako in zakaj, če sploh? (Sveto in svet – 17.4.2024):

Pomoč žalujočim (pogovor na TV Exodus):