Žalovanje je resnično in je trpeče. Zato ni nihče čuden, če žaluje. Vsako žalovanje je znamenje globoke ljubezni do umrlega. Vsakdo ima pravico žalovati na svoj način.
Ljudi, ki smo jih imeli radi in ki so umrli, ne bomo nikoli povsem pozabili. Prav je, da o njih govorimo tistim, ki nam ljubeče in spoštljivo prisluhnejo. Z njimi smo lahko povezani vedno in povsod.
Kristjanom, ki so zaradi smrti izgubili svoje najdražje, so v veliko pomoč vera in obredi ob pogrebu, ki jim jih nudi Cerkev. To potrjujejo mnogi žalujoči. Tudi tisti kristjani, ki globoko in trdno verujejo, da so njihovi pokojni po smrti združeni z vstalim Kristusom in so srečni v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Jezusa Kristusa in Svetega Duha, pogosto doživljajo težke stiske. V sebi namreč čutijo razklanost med vero v vse, kar jim govori, in svojo neizmerno željo, da bi pokojni bili z njimi še vedno fizično navzoči.
Mnogi doživljajo težke stiske, ker čutijo, da drugi od njih pričakujejo, da bodo po enem mesecu ali pa vsaj po pol leta, največ pa eno leto, normalno živeli svoje življenje. Toda tega ne zmorejo. Žal je precej pogosto prisotno prepričanje, da je tisti, ki po pol leta oz. vsaj v enem letu ne dokonča žalovanja, potreben psihiatrične zdravniške pomoči.
Nekateri kristjani, ki doživijo izgubo svojih najdražjih, se pogosto borijo tudi z občutkom »jeze« na Boga ali pa »oddaljenosti« od njega, Cerkve, sokristjanov. Namesto da bi čutili Božjo bližino in da jih Cerkev podpira v njihovi neizmerni stiski, doživljajo zapuščenost.
Zaradi neuslišane prošnje, da bi bila ozdravljena ljubljena oseba, ki je umrla, nekateri skoraj zgubijo vero ali se jim zelo omaja ali pa celo povsem zavrnejo Boga in ga zapustijo.
Pomembno je, da se tako žalujoči kot tisti, ki jih spremljajo, vedno zavedajo, da vsak žaluje na svoj način in tudi sme tako žalovati. Seveda se na nek način konča, ko žalujoči zmore v svoji ljubezni najti nov odnos do umrlega, ki se sedaj nahaja v onstranstvu. Telesno ne more biti več navzoč tako, kot je bil prej, toda ljubezen nosi v sebi zmožnost posebnega zaznavanja, ki ji omogoča slišati tisto, kar nima glasu, videti, kar je nevidno, in srečevanje, ki si ga je nemogoče predstavljati. Do tega novega odnosa lahko pomaga tudi vera v vstalega Jezusa Kristusa, ki zagotavlja, da tisti, ki so umrli v veri vanj in prizadevanju živeti njegovo ljubezen in usmiljenje, živijo z njim v objemu z Očetom v Svetem Duhu.
Dragocenost skupin za žalujoče
Vsak žalujoči potrebuje sočloveka, kateremu bo lahko pripovedoval o umrlem, o vsem, kar je doživel ob njem pred njegovo smrtjo, v času smrti, ob poslavljanju od njega in sedaj, ko ga ni več. Tega jim pogosto ne more nuditi njihov družinski član, ker je tudi sam vpet v stisko žalovanja in hodi svojo pot. Potrebuje brate in sestre v Kristusu, ki pa se žal ob smrti pogosto razbežijo ravno tako, kot so se ob Jezusovi smrti razbežali njegovi najzvestejši učenci. Zato so koristni programi in skupine za žalujoče, kjer si lahko žalujoči brez sramu in občutkov, da drugega bremenijo, iskreno, sočutno in spoštljivo delijo med seboj vse, kar nosijo v sebi.
Znotraj skupine za žalujoče se ljudje postopoma osvobodijo tega, da bi videli samo smrt ljubljene osebe in njeno odsotnost. Njihova perspektiva se razširi, kar omogoči oblikovanje upanja. Naučijo se živeti na drugačen način odnos ljubezni z njo tam, kjer je. Postopoma se zmorejo veseliti svojega življenja, čeprav občasno še čutijo neizmerno bolečino in žalost. Izkustveno so namreč spoznali in vedo, da žalost in obupna osamljenost ter praznina nikoli nimata zadnje besede, temveč upanje v Vstalem Kristusu in večno življenje v njem.
