Tri mesece in šest srečanj v programu za žalujoče je hitro minilo, a v tem času je bilo treba preiti vse doživljanje z našimi dragimi pokojnimi: čas pred smrtjo, sam odhod in žalovanje po njem. Zelo dobro so me skozi ta čas vodila vprašanja in zapisi o čutenjih, da sem zmogla spoznati, kaj je tisto, kar me zadržuje, da ne morem odžalovati, saj je od moževe smrti minilo že skoraj dve leti. Podeljevanje je bilo sicer težko, a to je bil edini možen in najbolj varen način, da izpovem bolečino, v katero sem se zaprla. Čutili smo medsebojno spoštovanje, iskrenost podeljevanja, brez sodb in komentarjev. In smeli smo jokati, ne da bi bilo zato komu neprijetno. Bolečina nas je povezala, bogatilo spoznanje, da smo marsikaj enako doživljali in predvsem bili smo slišani in razumljeni. Hvaležna sem, da sem se odločila za to obliko pomoči. Neprecenljivo. Hvala p. Ivanu, da nas je tako z občutkom vodil skozi naše stiske.
Anica, izgubila moža po dolgotrajni bolezni
