Srečanja v skupini za žalujoče so mi ogromno pomenila, saj sem verna oseba in sem čutila, da je Sveti Duh z nami in da smo povezani z našimi pokojnimi, ki bedijo nad nami kot angeli. Počutila sem se sprejeto in sem videla, da drugi razumejo mojo zgodbo. Te smo si povsem odkrito zaupali in vedela sem, da sem na varnem. Zgodbe so nas povezale, nas obogatile. Videla sem, da tudi ostali doživljajo težke trenutke v svojem žalovanju. V mojih mislih bomo še naprej povezani, saj smo del poti procesa žalovanja preživeli skupaj in sem hvaležna Bogu, da mi je bilo to omogočeno.
Vsakemu, ki se sooča z izgubo ljubljene osebe, priporočam skupino za žalujoče.
Menim, da je to trimesečno srečanje prineslo ne le to, da smo se popolnoma odprle in odkrito govorile o svojih izgubah, o izgubi nam drage osebe, ampak tudi to, da smo druga drugi nudile medsebojno razumevanje, saj smo vse šle skozi proces žalovanja. Žalujoče namreč najbolje razume tisti, ki je doživel podobno zgodbo. Prineslo nam je čustveno razbremenitev in olajšanje stiske. Vsem, ki ne najdejo poti iz te žalosti in nemoči, bi priporočala to srečanje.
Srečanja za žalujoče so mi omogočala, da svoje občutke glede izgube in žalovanja izrazim naglas, brez strahu, da bi me nekdo glasno obsojal ali mi narekoval, kako moram žalovati. Bila sem v okolju, ko so zaradi lastne izgube bolje razumeli mojo žalost in mi dali občutek, da sem razumljena. Program pa zahteva tudi, da se potrudiš in svoja čustva in občutke ubesediš, kar pa je bilo zame včasih zelo težko. Potrudila sem se v upanju, da bo ubesedena bolečina zaradi moje neizmerno strašne izgube ljubega soproga nekoč tudi zaradi teh srečanj postala taka, da jo bom lažje sprejela kot del mojega nadaljnjega življenja.
Pri iskanju podporne skupine za žalujoče sem bila povabljena v trimesečni program in se brez oklevanja tudi prijavila. Srečanja so potekala po predhodnem dogovoru in tako sem izkusila dobro načrtovan program zase. Zanje sem potrebovala kar nekaj časa, saj so mi priprave nanje dobesedno zaposlile vsa moja čutenja. Ni se mi bilo preprosto pripraviti, saj so me objela globoka čustva.
Žal mi je, da nisem uspela podeliti še več, saj sem zaradi nujne zadržanosti (obolenja korone) izostala. Ob poslušanju ostalih udeleženk sem podoživljala vse razsežnosti doživljanja še vse naslednje dni. Zame bi bila srečanja še bogatejša, če bi lahko vse udeleženke tudi osebno spoznala, videla, slišala. Njihove pripovedi so me ganile, a po končanem programu nismo imele več moči za osebna srečanja.
Pater Ivan nam je bil v veliko oporo z vso svojo držo, z vso pripravljenostjo nam je stal ob strani in tudi delil osebno izkušnjo. Posebna tolažba in upanje mi je bila tudi njegova (in vseh ostalih) molitvena podpora. Ni bilo vedno lahko deliti osebno zgodbo z drugimi, a smo bile vse primerno zavzete, iskrene in pristne.
Toplo bi vsem ob izgubi ljubljene osebe priporočala, da se udeležijo podporne skupine za žalujoče. Osebe naj bi bile dovolj trdne, stabilne in prizemljene, da se bodo lahko po tem programu soočile z vsemi svojimi čustvi, občutki, doživljanji, ki so za vsakogar zelo dragoceni. Tako postajamo bližje sebi in spoznamo nove razsežnosti v vseh teh težkih preizkušnjah, ustvarjamo nov prostor v presežnem dojemanju izgube bližnjega.
Vse to so za nas zahtevna a zelo pomembna področja življenja in ne bi bilo prav kar zbežati pred bolečino. Tudi naši bližnji težko izrazijo izgubo, bolečino in prav zato smo dragoceni drug drugemu, da zdržimo v prisotnosti z njimi in seboj. Vsem udeleženkam sem iskreno hvaležna, saj sem se počutila slišano, sprejeto.
Prav vsa srečanja so me na nek poseben način tudi bogatila, zato sem jih globoko občutila in nosila v srcu. V nadaljnjem življenju me čaka veliko dela, da bom lahko z novo izkušnjo preobrazila sebe, uredila in vnesla red v svoj vsakdan, duhovni, telesni in duševni. Za svojega ljubljenega brata vsak dan molim, postaja mi blizu, ves spremenjen, bolj svetal in čutim, kako postaja svetnik v mojem življenju. Pomaga mi, da se učim tega drugačnega srečevanja z njim, ki me bogati v upanju in ljubezni do njega, sebe in vseh bližnjih. Vse to so res velike skrivnosti, zato je dobro imeti podporno skupino za žalujoče. Nikoli ne bom pozabila na nikogar, ki je v upanju in zaupanju pričeval o vsem svojem bolečem čutenju po izgubi ljubljene osebe.
Vsa ranljiva, skrušena, sem osebno nagovorjena po vsaki Božji besedi, ki me usmerja, bodri in gradi upanje. V globoki hvaležnosti prav za vse se vsem in vsakemu posebej zahvaljujem in želim obilo smelosti, korajže in molitve na nadaljnji poti v življenju. Prav lepo vas vse pozdravljam do naslednjega snidenja.
Zelo sem hvaležna, da sem se udeležila tega programa, saj mi je bil v veliko pomoč v procesu žalovanja po mamini smrti.
Pripravo na srečanja na podlagi prejetih navodil in poglavij iz knjige sem doživljala kot zelo dober pripomoček za soočanje z maminim odhodom v večnost in dejstvom, da je fizično ne bom nikoli več videla. Prejeta vprašanja so bila dobra vzpodbuda za razmišljanje in zapisovanje različnih vidikov življenja, ki so povezani z izgubo mame. Tudi branje poglavij iz knjige mi je bilo v pomoč za razmislek in spoznanje, kako je pri meni potekal proces žalovanja.
Srečanja sem različno doživljala: spomnim se, da sem na prvo srečanje skupine prišla z veliko tesnobo in bi najraje kar zbežala. A vredno je bilo ostati in vztrajati do konca, saj sem jih kasneje doživljala kot varen prostor, kjer lahko svobodno in sproščeno govorim o svojih bolečinah zaradi maminega odhoda. Pomembno mi je bilo, da smo se med seboj spoštljivo in sočutno poslušali, brez komentiranja.
Zame so bili zelo zahtevni in boleči tisti deli moje zgodbe, ko sem govorila o maminem poslavljanju in smrti, pa tudi ko sem se spominjala njenega življenja v njeni primarni družini.
Sedaj mnogo bolje razumem Shakespearove besede: »Dajte besede žalosti; žalost, ki ne govori, kleno šepeta našemu srcu in mu predlaga, da se zlomi.«
Vsekakor bi udeležbo v podporni skupini za žalujoče predlagala vsakemu, ki ga doleti izguba svojca.
Spomnim se prvega srečanja, ko sem prišla povsem brez pričakovanj. Prepustila sem se toku. In sem že takoj ugotovila, kako zelo sem potlačila svojo izgubo, svoje žalovanje, saj sem se že na prvem srečanju močno zjokala in domov prišla vsa zabuhla in utrujena. A hkrati hvaležna, da sem lahko odklenila svoja čustva brez obsojanja, brez pomilovanja, brez začudenja ostalih.
Poglavja iz knjige sem prebrala z vsem srcem, a zelo težko sem se lotila nalog in s pisanjem sem kar odlašala in odlašala … Ne, ker se mi ne bi dalo, ampak ker mi je bilo boleče razmišljati tako konkretno, tako globoko.
Srečanja sem doživljala umirjeno in hkrati močno emocionalno. Ko sem prišla na vrsto, sem se čustveno zelo odprla, se v popolnosti zavedela svoje izgube in bolečine. Včasih niti vsega nisem mogla prebrati …
Mogoče bi mi prav prišla mnenja ostalih članic v skupini o mojih težavah, kakšen nasvet, spodbudna misel. A vem, da program tega ne predvideva.
Najtežji del mi je bil doma – se toliko skoncentrirati, da sem se poglobila v izgubo in vsa čustva ob tem ubesedila in spravila na papir. Večkrat sem prenehala s pisanjem, ker nisem mogla nadaljevati, in se kasneje vrnila k dokončanju naloge.
V skupini s podelitvijo zapisanega nisem imela zadržkov. Sem pa, ko sem slišala sebe na glas govoriti o tem, začela jokati. Včasih sem jokala tudi ob zgodbah drugih članic.
Medsebojne podelitve sem sprejela z izjemno hvaležnostjo. To mi je bila tudi neke vrste tolažba. Nisem sama v vsej tej žalosti in da so rane drugih ljudi še kako težke in travmatične.
Motilo me ni nič, prav tako me nobena stvar ni prizadela.
S skupine sem vsakokrat odšla pomirjena, čeprav žalostna. V duši sem čutila velik mir in hvaležnost.
Prišel je izvid tumorskih markerjev in ostala sem brez besed, le Boga sem vprašala, a bo res najhujši rak. Ne vem, kako je mož videl rezultate, upam pa sedaj reči, da je prebral, kaj se dogaja; bilo je tri mesece pred smrtjo. Oba sva potem prejela bolniško maziljenje in povedal je, da bo potrpel, kolikor bo lahko. Zaupala sva v Božjo pomoč.
Podirali so se temelji mojega življenja, le v veri in bližini Jezusa sem našla mir. Vedela sem, da obstaja program za žalujoče.
Ob podpori otrok in širše družine sem zmogla. Nisem pa vedela, kako in kaj naprej. Vesela sem, da sem smela biti v tem programu, ki mi je skozi srečanja, razmišljanja, poslušanja in slišanja, molitev ter Jezusove navzočnosti odstiral pogled naprej. Zdaj vem, da si je treba dovoliti biti žalosten. Vedno sem se pripravila na srečanje; od enega do drugega sem v sebi iskala, kako in kaj. Otroci me podpirajo in mi govorijo, naj živim, saj bi si tudi moj pokojni mož in njihov oče želel, da nam je lepo. Vsa srečanja me bogatijo, mi dajejo pogum in moč za delo naprej. Nisem pričakovala rezultatov, sem pa prosila Boga, naj mi pokaže pot naprej. Zelo dobro mi je delo, da sem spet podoživela, ubesedila in povedala na glas, kako je bilo. Zdi se mi, da se moje rane zdravijo. Da mi Nekdo daje krila, da lahko živim novo življenje, z mojim možem v srcu.
Vsa moja zgodba se mi zdi koristna, kot tudi zgodbe ostalih udeleženk. Spoznavam, kako pomembno je potrpljenje in čakanje. Iz teh naših bolečin in ran se rojevajo biseri za nadaljnje življenje.
Hvaležna sem, da sem smela slišati in deliti, kar je v mojem srcu.
Hvaležna sem, da sem v tem času spoznala prijatelja, ki prestaja žalost nenadnega odhoda.
Skušam pomagati, slišati, poslušati, kaj povedati, da bi mogel sprejeti in živeti, čeprav je osamljen. Natisnila sem mu, kako je potekalo prvo srečanje, in mu rekla, naj prebere in si sam odgovarja; pripravljena sem ga poslušati, če bo hotel povedati. Če bo želel, mu bom natisnila tudi navodila za naslednja srečanja; pa si on mogoče sam skuša pripovedovati o bolečem dogodku.
Vsakemu s tako izkušnjo odhoda bi povedala o tem programu in možnostih, ki so za premagovanje bolečin.
Sprejela sem bolečine in rane, svoje in od drugih, v svoje srce in prosim Boga, naj jih spremeni in posveti, da se izpolni Njegova volja za naša življenja.
V fazi izjemne žalosti, premagovanje travmatične izkušnje ob iskanju razlogov za dejanje otroka, da zase ne vidi več izhoda, je vsak namig pomoči dar. Je ponujena/odkrita možnost, da boš nekje slišan, da boš začutil tiho podporo od nekoga, ki doživlja sorodne bolečine. Ob tem instiktivno začutiš, da ti bo nekaj dalo kanček upanja za premagovanje stiske.
Pri tem, ko na glas govoriš svojo stisko, si slišan, čeprav se ti morda zdi, da je vsak v svoji obliki žalovanja. Si tam, v prostoru, ki deluje umirjeno, tiho … Izrečeš lahko tisto, kar te utesnjuje, omejuje v tem procesu, istočasno odložiš, četudi samo za kratek čas, del stiske, bolečine.
V samo pripravo na srečanje so bile vložene misli, občutenje, podoživljanja izgube ljubljene osebe. Ob tem moram reči, da mi ni bilo neprijetno ali da bi se mi ob tem sprožil dodatni stres ob podoživljanju vsega, kar se je zgodilo. Poleg tega je bila ponovna izkušnja vrniti se v preteklost ob izgubi naših najbližjih, možnost primerjave s podobno izkušnjo. Prisoten je bil razmislek o našem zemeljskem bivanju, pomenu le-tega, o zavedanju, da ne bomo večno tu.
Dobljena navodila in prebrana poglavja knjige, ki smo jih prejeli, so smerokaz, povezovalna nit naših srečanj, da ne bi zašla na neko stranpot. Nisem si prestavljala, da bo šlo v to smer, pravzaprav nisem imela nobene prestave, kako bo vse skupaj potekalo. Želela sem si samo, da povem, izrazim svojo bolečino. Edina in resnična želja mi je bila, da se mi otrok vrne v obliki, kot sem ga poznala. In vedela sem, da je to nemogoče. Upaš pa!
V skupini sem lahko delila veliko svojih pogledov, izkušenj ter se iskreno izrazila o svojih doživljanjih.
Drugim, ki se želijo vključiti v skupino za žalovanje, svetujem: pojdi in hodi, doživel boš svoja občutenja.
Brata sem izgubila pred štirimi leti. Ob njegovi smrti sem doživela travmo, zaradi katere je moje žalovanje bilo za lep čas odloženo. Verjamem, da me je skupina za žalujoče srečala ravno pravi čas, ko sem travmo predelala in sem bila končno pripravljena za žalovanje. Med postopnim razmišljanjem o temah naših srečanj sem se uspela poglobiti v svoje žalovanje. V sebi sem zaznala tudi mehanizme, ki so mi onemogočali nadaljnjo rast. Uspela sem ozavestiti, na kakšen način žalujem in kaj potrebujem, da si lahko končno dovolim ta proces.
Hvaležna sem za možnost, da sem lahko svoje razmisleke delila s skupino, ki ima podobno izkušnjo. Pot ni bila lahka, pa vendar se je splačalo. Bog je na strani pogumnih.
Skupino za žalujoče mi je omenila hči in dejala, da bi morda lažje našla pravo pot naprej, po vseh izgubah ljubljenih (očeta in brata pred leti, sedaj še moža). Prijavila sem se na srečanje in tako kot skoraj pred vsakimi duhovnimi vajami mi je “skušnjavec” prigovarjal: “zakaj greš …, ti tega nepotrebuješ …, sama boš zmogla …, daleč je …”
Tisoč razlogov, ki sem jih z molitvijo rožnega venca in s petjem slavilnih pesmi po poti v Ljubljano uspešno odgnala in premagala ter še komaj pravočasno prispela do Ignacijevega doma. Tam pa nas je tako prijazno sprejel p. Ivan.
Počasi smo pričeli, drug za drugim, z besedami oživljati naše tako boleče, za nekatere še precej sveže rane in spomine na naše drage, ljubljene.
V skupini smo pred vsakim začetkom v molitvi prosili Svetega Duha, naj napolni naša žalostna srca z Božjo ljubeznijo, mirom in med nami je bilo čutiti veliko iskrenost, sočutje, empatijo, predvsem pa globoko spoštovanje drug do drugega. Le kdo te lahko bolje razume, kot nekdo, ki doživlja enake stiske, strahove, jezo, obup, žalost, osamljenost, …
Hvala vsakemu posebej v skupini za vsako zaupano, vsako izrečeno, slišano in vsako poslušano besedo drug drugega. In seveda hvala voditelju, ki nas je na srečanjih vodil in tudi z gradivom usmerjal po poti naprej, da bomo lažje zmogli upati in zaupati Božjemu načrtu, ki ga je pripravil za nas in naše drage rajne.
… in Večna luč naj jim sveti, naj počivajo in pazijo na nas v Božji navzočnosti, saj se nekoč zopet snidemo v večnosti…
