V skupino za žalujoče sem se vključila zaradi težkega žalovanja po sinovem samomoru. Delo v skupini je bilo zelo strukturirano, saj smo po vsakem srečanju dobili vsebino naslednjega srečanja in vprašanja za pripravo. Ob vstopu v program pa se je vsak član zavezal, da bo spoštoval skrivnosti in svete zgodbe ostalih članov skupine. To je ustvarilo občutek varnosti, pomagalo pa nam je tudi, da smo lahko spregovorili o celotni zgodbi ljubezni z našo ljubljeno, umrlo osebo.
Veliko mi je pomenilo, da sem lahko govorila o svojem žalovanju, ki je postalo osrednja nota mojega življenja, a vendar o tem zares do sedaj nisem mogla govoriti nikjer.
V nasprotju s splošnim družbenim mnenjem, da je po izgubi bližnjega treba čimprej odžalovati, pozabiti in iti naprej, smo na skupini govorili o tem, da je zgodba odnosa z našo umrlo osebo zgodba ljubezni, ki se je nekoč začela; ki je trajala na zemlji; ki še vedno traja v času, ko smo mi še tukaj , oni pa v duhovni dimenziji; … in ki se bo nekoč nadaljevala v večnosti.
V času pred praznikom Vseh svetih nam je naš voditelj p. Ivan Platovnjak poslal čudovito pismo, v katerem nas je spodbudil, naj se zavedamo, da so naši rajni naši prijatelji in nebeški zavezniki, ki nam pomagajo živeti in nas ne bodo nikoli zapustili. Povabil nas je, naj iščemo drobna znamenja, na kakšen način nam preko malih stvari in dogodkov izkazujejo svoje večno prijateljstvo.
Skupina me je okrepila in poglobila moje doživljanje skrivnosti žalovanja, saj sem ob trpljenju in svetih zgodbah ostalih članov skupine spoznavala, kako smo vsi krhki in ranljivi in kako vsak od nas nosi križ. To mi je dalo občutek, da nisem sama s svojo bolečino … ampak da podobno doživljajo tudi drugi ljudje. Občutek povezanosti z drugimi, ki trpijo, z Bogom in z našimi rajnimi pa v meni utrjuje upanje, da Bog z ljubeznijo bedi nad nami in da bo na koncu vse dobro.
Mojca, izgubila sina zaradi samomora
Ljubljana, 5. 2. 2022
Foto: Canva