Prišel je izvid tumorskih markerjev in ostala sem brez besed, le Boga sem vprašala, a bo res najhujši rak. Ne vem, kako je mož videl rezultate, upam pa sedaj reči, da je prebral, kaj se dogaja; bilo je tri mesece pred smrtjo. Oba sva potem prejela bolniško maziljenje in povedal je, da bo potrpel, kolikor bo lahko. Zaupala sva v Božjo pomoč.
Podirali so se temelji mojega življenja, le v veri in bližini Jezusa sem našla mir. Vedela sem, da obstaja program za žalujoče.
Ob podpori otrok in širše družine sem zmogla. Nisem pa vedela, kako in kaj naprej. Vesela sem, da sem smela biti v tem programu, ki mi je skozi srečanja, razmišljanja, poslušanja in slišanja, molitev ter Jezusove navzočnosti odstiral pogled naprej. Zdaj vem, da si je treba dovoliti biti žalosten. Vedno sem se pripravila na srečanje; od enega do drugega sem v sebi iskala, kako in kaj. Otroci me podpirajo in mi govorijo, naj živim, saj bi si tudi moj pokojni mož in njihov oče želel, da nam je lepo. Vsa srečanja me bogatijo, mi dajejo pogum in moč za delo naprej. Nisem pričakovala rezultatov, sem pa prosila Boga, naj mi pokaže pot naprej. Zelo dobro mi je delo, da sem spet podoživela, ubesedila in povedala na glas, kako je bilo. Zdi se mi, da se moje rane zdravijo. Da mi Nekdo daje krila, da lahko živim novo življenje, z mojim možem v srcu.
Vsa moja zgodba se mi zdi koristna, kot tudi zgodbe ostalih udeleženk. Spoznavam, kako pomembno je potrpljenje in čakanje. Iz teh naših bolečin in ran se rojevajo biseri za nadaljnje življenje.
Hvaležna sem, da sem smela slišati in deliti, kar je v mojem srcu.
Hvaležna sem, da sem v tem času spoznala prijatelja, ki prestaja žalost nenadnega odhoda.
Skušam pomagati, slišati, poslušati, kaj povedati, da bi mogel sprejeti in živeti, čeprav je osamljen. Natisnila sem mu, kako je potekalo prvo srečanje, in mu rekla, naj prebere in si sam odgovarja; pripravljena sem ga poslušati, če bo hotel povedati. Če bo želel, mu bom natisnila tudi navodila za naslednja srečanja; pa si on mogoče sam skuša pripovedovati o bolečem dogodku.
Vsakemu s tako izkušnjo odhoda bi povedala o tem programu in možnostih, ki so za premagovanje bolečin.
Sprejela sem bolečine in rane, svoje in od drugih, v svoje srce in prosim Boga, naj jih spremeni in posveti, da se izpolni Njegova volja za naša življenja.
Petra, izgubila moža
Ljubljana, 26. 2. 2022