Spomnim se prvega srečanja, ko sem prišla povsem brez pričakovanj. Prepustila sem se toku. In sem že takoj ugotovila, kako zelo sem potlačila svojo izgubo, svoje žalovanje, saj sem se že na prvem srečanju močno zjokala in domov prišla vsa zabuhla in utrujena. A hkrati hvaležna, da sem lahko odklenila svoja čustva brez obsojanja, brez pomilovanja, brez začudenja ostalih.
Poglavja iz knjige sem prebrala z vsem srcem, a zelo težko sem se lotila nalog in s pisanjem sem kar odlašala in odlašala … Ne, ker se mi ne bi dalo, ampak ker mi je bilo boleče razmišljati tako konkretno, tako globoko.
Srečanja sem doživljala umirjeno in hkrati močno emocionalno. Ko sem prišla na vrsto, sem se čustveno zelo odprla, se v popolnosti zavedela svoje izgube in bolečine. Včasih niti vsega nisem mogla prebrati …
Mogoče bi mi prav prišla mnenja ostalih članic v skupini o mojih težavah, kakšen nasvet, spodbudna misel. A vem, da program tega ne predvideva.
Najtežji del mi je bil doma – se toliko skoncentrirati, da sem se poglobila v izgubo in vsa čustva ob tem ubesedila in spravila na papir. Večkrat sem prenehala s pisanjem, ker nisem mogla nadaljevati, in se kasneje vrnila k dokončanju naloge.
V skupini s podelitvijo zapisanega nisem imela zadržkov. Sem pa, ko sem slišala sebe na glas govoriti o tem, začela jokati. Včasih sem jokala tudi ob zgodbah drugih članic.
Medsebojne podelitve sem sprejela z izjemno hvaležnostjo. To mi je bila tudi neke vrste tolažba. Nisem sama v vsej tej žalosti in da so rane drugih ljudi še kako težke in travmatične.
Motilo me ni nič, prav tako me nobena stvar ni prizadela.
S skupine sem vsakokrat odšla pomirjena, čeprav žalostna. V duši sem čutila velik mir in hvaležnost.
Jasna, nenadoma izgubila moža