Pri iskanju podporne skupine za žalujoče sem bila povabljena v trimesečni program in se brez oklevanja tudi prijavila. Srečanja so potekala po predhodnem dogovoru in tako sem izkusila dobro načrtovan program zase. Zanje sem potrebovala kar nekaj časa, saj so mi priprave nanje dobesedno zaposlile vsa moja čutenja. Ni se mi bilo preprosto pripraviti, saj so me objela globoka čustva.
Žal mi je, da nisem uspela podeliti še več, saj sem zaradi nujne zadržanosti (obolenja korone) izostala. Ob poslušanju ostalih udeleženk sem podoživljala vse razsežnosti doživljanja še vse naslednje dni. Zame bi bila srečanja še bogatejša, če bi lahko vse udeleženke tudi osebno spoznala, videla, slišala. Njihove pripovedi so me ganile, a po končanem programu nismo imele več moči za osebna srečanja.
Pater Ivan nam je bil v veliko oporo z vso svojo držo, z vso pripravljenostjo nam je stal ob strani in tudi delil osebno izkušnjo. Posebna tolažba in upanje mi je bila tudi njegova (in vseh ostalih) molitvena podpora. Ni bilo vedno lahko deliti osebno zgodbo z drugimi, a smo bile vse primerno zavzete, iskrene in pristne.
Toplo bi vsem ob izgubi ljubljene osebe priporočala, da se udeležijo podporne skupine za žalujoče. Osebe naj bi bile dovolj trdne, stabilne in prizemljene, da se bodo lahko po tem programu soočile z vsemi svojimi čustvi, občutki, doživljanji, ki so za vsakogar zelo dragoceni. Tako postajamo bližje sebi in spoznamo nove razsežnosti v vseh teh težkih preizkušnjah, ustvarjamo nov prostor v presežnem dojemanju izgube bližnjega.
Vse to so za nas zahtevna a zelo pomembna področja življenja in ne bi bilo prav kar zbežati pred bolečino. Tudi naši bližnji težko izrazijo izgubo, bolečino in prav zato smo dragoceni drug drugemu, da zdržimo v prisotnosti z njimi in seboj. Vsem udeleženkam sem iskreno hvaležna, saj sem se počutila slišano, sprejeto.
Prav vsa srečanja so me na nek poseben način tudi bogatila, zato sem jih globoko občutila in nosila v srcu. V nadaljnjem življenju me čaka veliko dela, da bom lahko z novo izkušnjo preobrazila sebe, uredila in vnesla red v svoj vsakdan, duhovni, telesni in duševni. Za svojega ljubljenega brata vsak dan molim, postaja mi blizu, ves spremenjen, bolj svetal in čutim, kako postaja svetnik v mojem življenju. Pomaga mi, da se učim tega drugačnega srečevanja z njim, ki me bogati v upanju in ljubezni do njega, sebe in vseh bližnjih. Vse to so res velike skrivnosti, zato je dobro imeti podporno skupino za žalujoče. Nikoli ne bom pozabila na nikogar, ki je v upanju in zaupanju pričeval o vsem svojem bolečem čutenju po izgubi ljubljene osebe.
Vsa ranljiva, skrušena, sem osebno nagovorjena po vsaki Božji besedi, ki me usmerja, bodri in gradi upanje. V globoki hvaležnosti prav za vse se vsem in vsakemu posebej zahvaljujem in želim obilo smelosti, korajže in molitve na nadaljnji poti v življenju. Prav lepo vas vse pozdravljam do naslednjega snidenja.
Zlatka, izgubila brata
Ljubljana, 28. junij 2022