Zelo sem hvaležna, da sem se udeležila tega programa, saj mi je bil v veliko pomoč v procesu žalovanja po mamini smrti.
Pripravo na srečanja na podlagi prejetih navodil in poglavij iz knjige sem doživljala kot zelo dober pripomoček za soočanje z maminim odhodom v večnost in dejstvom, da je fizično ne bom nikoli več videla. Prejeta vprašanja so bila dobra vzpodbuda za razmišljanje in zapisovanje različnih vidikov življenja, ki so povezani z izgubo mame. Tudi branje poglavij iz knjige mi je bilo v pomoč za razmislek in spoznanje, kako je pri meni potekal proces žalovanja.
Srečanja sem različno doživljala: spomnim se, da sem na prvo srečanje skupine prišla z veliko tesnobo in bi najraje kar zbežala. A vredno je bilo ostati in vztrajati do konca, saj sem jih kasneje doživljala kot varen prostor, kjer lahko svobodno in sproščeno govorim o svojih bolečinah zaradi maminega odhoda. Pomembno mi je bilo, da smo se med seboj spoštljivo in sočutno poslušali, brez komentiranja.
Zame so bili zelo zahtevni in boleči tisti deli moje zgodbe, ko sem govorila o maminem poslavljanju in smrti, pa tudi ko sem se spominjala njenega življenja v njeni primarni družini.
Sedaj mnogo bolje razumem Shakespearove besede: »Dajte besede žalosti; žalost, ki ne govori, kleno šepeta našemu srcu in mu predlaga, da se zlomi.«
Vsekakor bi udeležbo v podporni skupini za žalujoče predlagala vsakemu, ki ga doleti izguba svojca.
Mojca, izgubila mamo
Foto: Canva