Trimesečni program mi je nudil številna razmišljanja o življenju in žalovanju po izgubi ljubljenega sina. Podal mi je možnost popolnoma odprto spregovoriti o lastnih občutjih in globoki prizadetosti. V meni se je prebudila želja ponovnega komuniciranja z možem, ki ga prej nekaj mesecev nisem bila sposobna vzpostaviti, kljub temu da me je mož pri tem spodbujal.
Ni pa mi ta program zmanjšal grozne bolečine, ki jo čutim. Mislim, da je moje srce tako prizadeto, da ne čutim prav nobene želje za kar koli. Vse veselje, ki sem ga imela z rožami, vrtom in druženjem s prijatelji, je popolnoma zamrlo. Vse sicer še vedno rutinsko in nekako prisiljeno vzdržujem.
Sem pa mnenja, da se je takega programa koristno udeležiti, da širi pogled različnih udeležencev in okoliščin žalovanja. Na vsak način bi žalujočim predlagala, da se ga udeležijo. Morda bi bilo smotrno, da bi bila skupina sestavljena iz podobnih, torej nepričakovanih okoliščin, kjer starši na tragičen način izgubijo zdravega otroka.
Vsekakor pa nama je v določeni meri pomagalo vsako srečanje, vsaka beseda iz vaših ust, kakor ostalih prisotnih na programu. Nisva mogla še izstopiti iz globoke žalosti, saj najinega zlatega otroka zelo pogrešava. Manjka nama njegov pogovor, nasmeh, iskrenost v očeh … Vseeno pa sva veliko pridobila s to skupino. Najpomembnejše je, da je Andrej lahko iskreno spregovoril o svojih občutkih in da sva medtem časom našla spet skupno komunikacijo.
Majda in Andrej, izgubila sina
Junij 2023