Odmev gospe Milanke, ki je v rani mladosti izgubila očeta
Moja izkušnja s skupino za žalovanje je bila zelo pozitivna. Ob prejetih navodilih in pripravah na srečanja sem se ponovno soočila z bolečino ob izgubi očeta, ki sem jo zanikala in skrivala v sebi vrsto let. Veliko mi je pomagalo prebiranje priporočene literature na temo izgube, pisanje dnevnika, osebna izpoved in pozorno poslušanje drugih. Naučila sem se poslušati druge. Z njimi sem sočustvovala v njihovi bolečini. Spoznala sem, da v svoji stiski in žalovanju nisem sama. Poslušanje drugih, deljenje svoje zgodbe, priprave na srečanja, nevsiljivo opogumljanje in redno pošiljanje sms-ov glede prejete pošte in začetkov srečanj je name delovalo kot zdravilo za dušo in duha. Ob delovanju v skupini za žalujoče sem v sebi zaznala pozitivne spremembe in marsikateri uvid o svojem razmišljanju in delovanju. Včasih so privreli na dan stari vzorci pobega in zanikanja, a tokrat sem jih prepoznala in vztrajala do konca, za kar sem hvaležna skupini, Bogu in Svetemu Duhu, ki nas je spremljal.
Deljenje moje izgube je pripomoglo, da lažje sprejemam vsakodnevne izzive v svojem zakonu in družini, tako ožji kot širši. Učim se biti bolj prizanesljiva do moža, na katerega sem podzavestno prenesla svoje breme. Nevede sem si želela, da bi nadomestil veliko izgubo očeta, kar je, sedaj vidim, bilo sebično in nemogoče. Sedaj spet na moža gledam kot partnerja, saj sem se od očeta poslovila in našla mir v srcu. Razumem, da vsakdo žaluje na svoj poseben način. Uvidela sem, da si včasih nalagam preveč odgovornosti in obveznosti naenkrat in da moram v svoje življenje uvesti red ter do sebe biti bolj prizanesljiva in prijazna. Breme očetove smrti me je spremljalo vse življenje. Sedaj mi je lažje. Hvaležna bom, če se bomo z Božjo pomočjo še kdaj srečali.
Odmev gospe Ane, ki je pred več leti izgubila majhnega otroka in brata
Izkušnja skupine za žalovanje je zame zelo pozitivna. Hvaležna sem za prostor in čas, ki sem ga dobila, da sem lahko govorila o svojih dragih pokojnih. Hvaležna sem za zgodbe žalovanja drugih žena iz skupine. Izkušnja izgube drage osebe nas je nevidno povezala, čeprav se sploh nismo srečale v živo. Hvaležna sem za nevpadljivo vodenje in poslane materiale. Vse to mi je bilo zelo dragoceno in sem se v pripravljanju na srečanje globoko spraševala o tem, kar sem doživljala in še vedno doživljam. Veliko sem jokala, ko sem brskala po spominih. Hvaležna sem, ker sem našla prostor, kjer sem lahko po toliko letih govorila o svoji žalosti. Sicer si ne upam odpirati teh tem z ljudmi, ker so pretežke. Hvaležna sem za spoznanje, da ni nič narobe, če sem še vedno žalostna.
Globoko se me je dotaknilo, ko sem razmišljala o navezanosti na moja draga pokojna. Še nikoli nisem na ta način razmišljala o njima. Zelo me je nagovoril stavek: Ljubiti pomeni tvegati bolečino. Alternativa temu je živeti v osamljenosti ali izoliranosti.
Noben pogovor me ni motil ali prizadel. Zelo so se me dotaknila tudi patrova pričevanja, čeprav jih je bilo malo. Nekako v smislu, da on ni izločen iz procesa žalovanja, nekakšno potrditev, da smo vsi zaznamovani z žalovanjem in da je žalost ob izgubi ljubega človeka skupna in jo doživljajo tudi tisti, ki veliko vedo o Bogu in o žalovanju.
Nimam natančne vizije, ali bo kdaj konec žalovanja. Je prišel čas, ko bo potrebno iskati poti življenja na tej strani? Trenutno sem čisto v krču zaradi staršev. Čeprav razumsko dojemam, da sta stara in sem Bogu hvaležna, da ju imam toliko časa, to nič ne zmanjšuje mojega strahu pred njunim odhodom. V tej situaciji z novo bolečino doživljam bratovo smrt, ko ga ni, da bi šla skupaj skozi ta čas. Vem, da je zraven tudi strah, kdo bo poskrbel zame. V tem času mi zelo pomaga prepevanje psalmov: Gospod je moja moč in moja rešitev, V Gospodu je moja moč, Gospod je moj pastir.
Odmev ge. Marlenke, ki je izgubila hčerko
Ob nenadni izgubi moje hčere, ki je umrla v cvetu mladosti pri dobrih šestnajstih letih in pol, sem najprej otopela. Miniti je moralo leto dni, da so mi pritekle prve solze. Šele po dveh letih in pol, ko sem se pridružila skupini žalujočih v Ignacijevem domu duhovnosti, sem začela bolje prepoznavati svoja čustva. Svoje doživljanje sobivanja s hčerjo in izgube v času njene smrti in po njej sem prvič zapisala na papir. Zbrala sem pogum in zapisano delila s člani skupine. Hkrati sem prisluhnila žalostnim pripovedim drugih. Vse, kar sem doživela na srečanjih skupine, je vsaj nekoliko blažilo mojo duhovno stisko … Po vsakem srečanju smo postajali bolj povezani …
Zdaj vem, da moje žalovanje ob izgubi najine Petre ne bo nikoli zaključeno. Bolečina ob smrti ostaja, morda je danes samo malo manj ostra kot pred tremi leti. Vem, da me je hčerina smrt spremenila in da nikoli ne bom več takšna, kot sem bila. Želela bi, da bi ljudje razumeli, da je Petra še vedno moja hči. Čeprav fizično ni več z nami, jo še vedno nosim v svojem srcu, še vedno je v mojih mislih in tu bo vedno ostala. Želela bi tudi, da se ljudje ne bi bali omenjati njenega imena, da bi moji sogovorniki vedeli, da se o njej rada pogovarjam ter da njeni prijatelji in znanci nikoli ne bi pozabili nanjo!
Odmev ge. Nežke, ki je izgubila moža pred 30. leti
Letos bo že 30 let, odkar smo v prometni nesreči izgubili ljubljenega moža in očeta. Trije otroci (takrat še predšolski) so takrat na nek način izgubili oba starša, ker tudi sama nisem bila več ista mama. Družinska dinamika se je povsem spremenila, kar nekaj časa sem iskala svoje novo mesto. Brez moža v zakonskih skupinah nisem več našla pravega prostora, kot mama treh malih nadebudnežev tudi ne v skupinah za samske.
V letošnjem letu sem se odločila, da se pridružim skupini po trimesečnem programu za žalujoče v Ignacijevem domu duhovnosti. V sebi sem čutila pomislek, da bi po tolikih letih že morala zaključiti z žalovanjem, da bi moja zgodba že dobila epilog, pa vendar je kljub letom ostalo še toliko neizgovorjenega, ležalo je tam v kotu srca nedotaknjeno.
V skupini sem se dobro počutila, predvsem me je opogumilo dejstvo, da sem se našla v zgodbi ljudi, ki so z menoj delili svoje izkušnje, moje žalovanje je nekaj normalnega, tudi drugi to doživljajo. V skupini sem spregovorila o najinem skupnem življenju, o najinem zakonu, veselju ob rojstvu otrok, o smrti, ki je kot strela z jasnega spremenila našo družinsko dinamiko , o žalovanju, ki je prineslo toliko solza, žalosti, bolečine, pa tudi o veselju ob pomoči družine in tistih redkih prijateljev, ki so ostali in mi stali ob strani in s katerimi prijateljujem še danes. Moje žalovanje se ne bo nikoli končalo, z leti zgublja na ostrini in v vsakem življenjskem obdobju dobiva drugačno sliko. Danes se veselim, da mi je bil podarjen mož, s katerim imava tri prekrasne otroke, in njihovo nadaljevanje so vnuki, ki razveseljujejo moje življenje.
Menim, da so take skupine zelo pomembne in nujne, ker je žalovanje še vedno tabu tema. Potrebujemo odprt prostor in spodbudo žalujočim, da spregovorijo o svojem žalovanju. Pomaga nam, ki žalujemo, in pomaga vsem tistim, ki stojijo ob boku žalujočim in jih uči, kaj pravzaprav pomeni žalovanje, kako osebo potolažiti, biti preprosto z njo in ji dati vedeti, da ni sama. Jokajte z jokajočimi, žalujte z žalujočimi.
Odmev ge. Olge, ki je izgubila moža
Prebiram gradivo, ki sem ga dobila, da se pripravim na srečanje v skupini. Vzamem list, da bi si zapisala moje doživljanje žalovanja. Zatopim se v spomine. Kako težko je napisati, kaj čutim, kaj doživljam. Končno mi uspe nekaj napisati.
Stojim pred vrati Ignacijevega doma duhovnosti v Ljubljani. Naj vstopim, naj povem svojo žalost neznancem, naj odidem … Vstopim.
Po prisrčnem sprejemu p. Ivana se malo umirim. Na vrsti je mojih 15 minut. Oblijejo me solze, tišina, le moj jok se sliši …
Končno spregovorim. Ne berem zapisanega. Iz mene je govorila žalost, ljubezen …
Odhajam domov. Kako sem si želela vsakega posebej objeti in mu reči HVALA! Imela sem občutek, da sem med PRIJATELJI. V sebi sem čutila mir, zadovoljstvo, ker sem na glas z vsem srcem govorila o možu … Bil je z menoj, ob meni. Zato, dragi žalujoči, ne odlašaj, pristopi k skupini!
