Blog

Naši skupni trije meseci (namenoma ne napišem »naših šest srečanj v dvotedenskih intervalih«, ker je moja izkušnja skupine takšna, da presega dejansko deljeni prostor-čas; v svoji simbolni razsežnosti ta proces živi z udeleženci na vseh ravneh vsakdanjega življenja) so zame nekaj svetega iz več razlogov.

Najprej in najbolj zaradi poslušanja zgodb drugih: biti priča z vsem svojim bitjem, se v sebi odzivati na vse zaznano, čutiti in sprejeti − brez kakršnih koli komentarjev in interpretacij izrečenega. Ta preprosti proces omogoča dovolj varnosti, da se človek odpre tudi v svoji bolečini: na sebi lasten način in v taki meri, kot je v danem trenutku mogoče. Ta svoboda, spoštovanje osebnih izbir in mej, je zelo pomemben del tega procesa. Tako se stikajo in razhajajo zgodbe posameznikov, ki se sicer morda ne bi nikoli srečali, ker živijo na različnih delih dežele ali pa se v istem mestu gibajo v tako zelo drugačnih svetovih, da bi se drug drugemu zlahka zazdeli tuji, če bi se srečali v kakšnem drugem kontekstu. In zdaj sedijo za eno mizo, med njimi pa se mehko poraja človeška bližina. Prihajajo, delijo in se vračajo v svoja življenja. Čas teče.

Vsakič ostanejo skupaj dve uri: ne umikajo se drug pred drugim, ko tečejo solze; niso v zadregi, ko – kajti naša življenja so polna paradoksov – že  nekaj  trenutkov kasneje cela skupina izbruhne v smeh. Vse je lahko prisotno in prav to ustvari občutek tovarištva v prehodu med »življenjem pred« in »življenjem po«. Skupina lahko pomaga ugledati in začutiti lepoto ter blagoslov te vrste sopotništva. Izgube so del življenja: morda se v teh obdobjih najbolj neposredno soočimo z (ne)smislom bivanja; tudi z lastno krhkostjo in močjo.

Sčasoma je trenutkov, ko občutiš globoko hvaležnost za to, da v puščavi izgube zraste kakšna majhna cvetica, zmeraj več. Spremenjeni smo. Izguba je nepovratna; obstaja pa tudi ljubezen, ki nikoli ne bo prešla. 

Predpriprava na program, sproti posredovana gradiva in vodenje skupine: vse to je bilo izvedeno z izjemnim občutkom za sočloveka.

Gospa, ki je izgubila partnerja

2024

Čas trimesečnega programa za žalujoče je zelo hitro minil. Imeli smo varen prostor, čas, da je vsak lahko delil svojo zgodbo, občutja, poslušal druge, molil v mislih ali na glas. Imeli smo zagotovljen in zastonj parkirni prostor, kar je v Ljubljani pravi luksuz.

Meni veliko pomeni že Dom duhovnih vaj kot tak – prostor miru, zavetja, izkušnja doživetih duhovnih vaj, spovedi. 

Priprava na srečanje mi je bila vedno zahtevna in naporna. Ko sem se razpoložila in si vzela čas, je steklo. In odleglo v marsičem. Način, da si gradivo preberemo in pisno pripravimo že doma, mi je zelo všeč. Še bolje bi bilo, če bi mi vsakič uspelo, večkrat iti skozi vprašanja in zapisano. Bi šlo bolj v globino. Priprave in člane naše skupine sem večkrat izročala Gospodu.

Vsak je v tem času dobil toliko, kot je vložil v predhodno pripravo in iskreno/odprto pripovedovanje/poslušanje na srečanju.

Na drugem srečanju mi je bilo, med delitvijo moje zgodbe najbolj težko. Prvič sem pripovedovala o dogajanju, doživljanju v sebi pred povsem tujimi ljudmi. Prvič tako ozaveščeno in prej napisano, umeščeno v nek širši kontekst, izročeno Gospodu s prošnjo, da naj pride čas veselja in odprtosti Življenju.

Najbolj koristno:

− vnaprejšnja priprava na srečanje;

− zbrano poslušanje drugih: ko so drugi govorili, sem molila za vsakega posebej, sploh, če je bila pripoved boleča, če so tekle solze …;

− hvaležnost, da sem slišana; da ni bilo pokroviteljskega “trepljanja” v smislu primerjave moje zgodbe s katero od drugih udeležencev ali popravljanja izrečenega;

− vsak je imel svoj posvečeni čas, da se je lahko izrazil, kot je sam želel in čutil: to je bilo zame zelo dobrodejno in tolažilno;

− duhovne spodbude s strani spremljevalca skupine: v navodilih, meilih, povabilo k branju, zapisu, poslušanju konkretnih vsebin.

Bernarda

Maj 2024

Zelo sem hvaležna, da sem bila v zadnjih treh mesecih ena izmed udeležencev srečanj Pot žalovanja.  K vključitvi sem povabila prijateljico  z željo, da bi ji bila srečanja v pomoč pri osvoboditvi iz notranje stiske zaradi nenadne izgube moža, hkrati pa sem čutila, da lahko na podzavestnem nivoju pomagajo tudi meni.

Iskrene izpovedi žalujočih so me pripeljale do globljih uvidov in spoznanj, da življenja s smrtjo ni konec in da se lahko naučimo z ljubljeno osebo komunicirati tudi na drugem nivoju.

Patru Ivanu gre res velika zahvala, da nas je s svojo toplino in znanjem vodil in povezoval skozi celoten proces. Prav tako hvala vsem v skupini za iskrene izpovedi, ob katerih so mi velikokrat pritekle solze. Čutila sem, da se  je ob tem čistila tudi moja notranjost.

Toplo priporočam vsem, ki trpijo zaradi izgube svojih dragih.

Metka

Maj 2024

Na srečanjih je bila priložnost govoriti o žalosti, ki jo nosiš v sebi. Nikomur nisi bil odveč, vsi so spremljali izpoved, niso komentirali, nisi imel občutka, da so tvoje besede preslišane.

Na srečanja sem se težko pripravljala, saj je bilo potrebno brskati po spominih, pisati o svojih čustvih,  odnosih, spoznanjih … Pisanje o vsem tem je zahtevalo kar precej napora in solz. Ko pa sem vse to napisano povedala na skupini, mi je bilo običajno lažje.

Prišla sem do spoznanja, da je prav, da žalujem, da jokam, da se pogovarjam o ljubljeni osebi, za katero žalujem.

V času programa sem podoživela veliko trenutkov v zvezi z življenjem mojega moža. Bilo je veliko solz, a hkrati sem v sebi čutila olajšanje, sprejetost, ker sem lahko nemoteno govorila o svojih čustvih, o tem, kaj me je v tem času še posebej prizadelo ali pa pozitivno presenetilo … Govorila sem o stvareh, ki jih drugje ne bi govorila. V skupini sem se počutila varno.

Vodja skupine je znal na poseben način izraziti podporo pri pripovedovanju osebne zgodbe. Tudi to je olajšalo pripovedovanje in zaupanje.

Hvala za te ure našega srečanja.

Hvala za molitveno podporo.

Da sem obiskovala to skupino, vesta  samo moji hčerki. Bom pa ob priložnosti za to skupino povedala nekaterim ljudem, za katere vem, da žalujejo.

Meni je bil ta način dela v skupini v pomoč. Oblika dela se mi zdi primerna, saj ko ti je hudo, ko si žalosten, težko razpravljaš o tem, kdo ima prav ali narobe, zakaj tako razmišljaš …

Pot žalovanja moraš sam prehoditi, velikokrat ne tako, kot bi želeli ljudje okrog tebe, a to je tvoja žalost, tvoja bolečina.

Žalosti mi nihče ne more odvzeti, globoko se je vsidrala v moje srce. Jo pa lažje nosiš, ko imaš priložnost o njej govoriti, ko čutiš, da ti drug prisluhne.

V tej skupini sem to doživela.

Hvala vodji in vsem udeležencem.

Pjerina, izgubila moža

Maj 2024

Moja izkušnja o delovanju tega programa je pozitivna, pa čeprav je vsaka priprava na srečanje v meni vedno znova odpirala nove rane in bolečine. Kljub temu sem po vsakem srečanju čutil olajšanje in mi ni žal, da sem se prijavil v to skupino.

Bili smo različni, vsak s svojo bolečino, ki smo jo brez strahu pred drugimi udeleženci podelili med seboj.

Hvaležen sem, da sem se udeležil teh srečanj. Priporočam.

Dušan, izgubil ženo

Maj 2024

Moja izkušnja v tem programu je zelo pozitivna. V veliko pomoč in oporo so mi bila vprašanja, s pomočjo katerih sem se pripravljala na vsako srečanje.

V tem času sem ugotovila, če spregovorim in delim svoja doživetja in stisko, tudi bolečina izgubi svojo ostrino. Našla sem varen prostor, kjer sem lahko delila svoja občutja, prostor, kjer so tudi ostali udeleženci spregovorili o njih.

Dotaknilo se me je dejstvo, da nisem sama v tem žalovanju, da sem slišana v svoji bolečini. V tem prostoru sem, ob vsej bolečini, doživela SVETI MIR.

Mogoče se je težko odločiti za ta korak, težko je spregovoriti, vendar sem kmalu ugotovila, kako zelo je tolažilna vsaka ura z ljudmi, ki živijo s podobno stisko.

Zahvaljujem se vsem, ki pripravljate ta program, vsem udeležencem in hčerki, ki me je spodbudila, da sem se ga udeležila.

Irena, izgubila sina

Maj 2024

Naučila sem se, da se gledam in presojam skozi oči Boga, njegovega Sina. Bolj razumem njegovo ljubezen. Ko najbolj boli, vem, da želi najbolje. Iščem to voljo zase in za svoje bližnje.

Na začetku sem v skupini presojala s človeškimi očmi, potem pa se mi je zgodilo sočutje do vseh, ena bolečina je bolečina vseh nas. Ni večja, manjša, je človeška nemoč. Bog mi je dal, da vidim v srce, velikokrat pa presojam skozi svoje oči. Ne obsojam se, ampak se vrnem na pravo pot.

Pred kratkim je bila pri meni Alenka. Imeli sva poseben pogovor za ohrabritev. Zahvalila se mi je. Rekla  sem, da sem hvaležna Božjemu Duhu, ki se je v pogovoru razodeval kot zdravnik, tolažnik, modrost, pot. Samo prepoznavala sem in slavila njega, ki je razodeval Božjo milost. Že dolgo nisem tako čutila, da je Bog z nami, kot včeraj. Hvaležna sem mu, da se je ozrl na naju.

Brigita, izgubila sestro

Junij 2023

Možnost, da sem bila lahko del skupine za žalujoče, je bila zame dragocena, čeprav ima vsakdo svojo edinstveno pot žalovanja in dinamiko doživljanja žalosti po izgubi ljubljene osebe. Na prvih srečanjih skupine za žalujoče sem imela v sebi zadržke in pomisleke, predvsem glede smiselnosti ponovnega odpiranja in oživljanja dogodka ob moževi smrti in travmatičnega obdobja po njegovem nenadnem odhodu.

Zdaj, ob zaključku srečanj, doživljam mešane občutke glede učinka na moje doživljanje žalosti. Zdi se mi, da dojemam izgubo na drugačnem nivoju …, hkrati pa doživljam, da je zdaj moj mož z menoj na poseben način …

Knjiga Pot žalovanja mi je pomagala na novo osvetliti izgubo, jo primerjati z drugimi zgodbami, po drugi strani pa se je moja bolečina v tem času kar nekajkrat okrepila …

V naši družini smo pred dvajsetimi leti doživeli izgubo najinega sina in smo se že bili primorani soočiti  z žalovanjem oziroma zelo spremenjenimi odnosi … Vendar obstaja velika razlika v žalovanju takrat in sedaj, tudi zaradi razlike v tem, da je najin sin umrl po večletnem zdravljenju zaradi zahrbtne bolezni, moj mož pa nenadoma zaradi možganske kapi. Že v času zdravljenja in po izgubi sina smo se kot družina in midva kot starša soočali z žalovanjem in že obujali našo vero v posmrtno življenje …

V preteklosti sva z možem velikokrat poglabljala in oživljala vero v dvoje in na različnih duhovnih srečanjih; dostikrat sva načrtno iskala “okolja”, kjer sva se z drugimi lahko krepila v veri in zaupanju v Boga. In tudi sedaj so zame posebnega pomena duhovna srečanja ob Božji besedi, molitvena družina, skratka možnosti in priložnosti, kjer lahko vero poglabljam in živim.

Na sami skupini za žalujoče sem prejela nekatera nova spoznanja, zato zaupam, da bom šla lahko skozi moj čas žalovanja in življenja z izgubo na nov način, tudi zaradi vaše podpore. Zahvaljujem se vam za vašo naklonjenost, predanost, sočutje in priložnost, da sem lahko z vami podelila svojo bolečino.

Alenka, izgubila moža

Junij 2023

Ko pogledam po teh treh mesecih, se v meni prebuja hvaležnost, da sem po tolikih letih (13), lahko osvežila in poglobila svojo zgodbo ljubezni, ne le v vsem težkem, pač pa v globoki povezanosti. V ljubezni, ki gradi in utrjuje odnos. Ta ni minil, le drugačen je, a še bolj čist in globok. Ostale so lepe in bistvene stvari, ki nikoli ne izginejo, ne glede na to, kakšna je moja življenjska pot sedaj.

Pogled z distance je razjasnil neke vozle, ki jih takrat nisem razumela, so pa sedaj prišli kot blagoslov in prinesli odgovore. Ti prinašajo mir v srce in poglabljajo tisto vez, ki je bila resnična. Takrat že in danes utrjuje pravo ljubezen, kakor pravi sv. Pavel, ki je znala potrpeti, vse sprejeti in vse odpustiti …

Gotovo je najtežje govoriti o negativnih odnosih, ki so me prizadeli, a po teh se je pilila prava ljubezen, ki vedno prihaja s križa in vedno odrešuje. Brez križa torej ne gre, le da ne ubija, ampak odrešuje! Pot je težka, a na vrhu je odrešenje, je luč, je veselje, je moč in odnos se utrdi, ljubezen pa poglobi … Taka je moja izkušnja v času žalovanja.

V tej skupini sem toliko bolj ozavestila to, kako pomembno je pogledati vase, v svoje življenje, ozavestiti sebe na vseh ravneh že pred smrtjo. Kakšno je bilo življenje prej, kakšna  navezanost …, tako je tudi žalovanje. V tej skupini sem še posebej utrjevala zavest, da je to ljubezen, ki ne mine, ki je ni moč izničiti, le poglobim jo lahko. Gospod, očisti spomin in utrdi temelj! Imam varstvo in blagoslov od zgoraj.

Če imam Kristusa za svojega, me smrt neizogibno poveže z nebesi in večnim življenjem, kar prinaša mir, olajšanje in novo moč.

Če bi koga povabila na ta srečanja, bi mu gotovo rekla, da ne sme ostati sam, da je tu prostor, kjer smo vsi enaki, s podobno bolečino; je prostor, kjer si sprejet takšen, kot si, ves na tleh, zamorjen, sam, obupan, izgubljen in slišan, slišan v svoji bolečini, ki počasi popušča. Ne izginja, a zgublja moč in se življenje vrača v telo in dušo … Tu se naučiš poslušati in slišati sebe, drugega in končno Boga, ki te edini resnično odrešuje sužnosti lastnega groba in teme, joka s tabo in te čaka …, začneš deliti bolečino in dobivaš blagoslov, ker nisi več sam, ker nas je več in ker je Kristus sredi med nami …

Hvala vsem in vsakemu posebej, za njega samega, za delitev, za iskrenost, za sočutje, za blagoslov, ki smo ga drug od drugega prejeli …

Anica, izgubila moža

Junij 2023

Trimesečni program mi je nudil številna razmišljanja o življenju in žalovanju po izgubi ljubljenega sina. Podal mi je možnost popolnoma odprto spregovoriti o lastnih občutjih in globoki prizadetosti. V meni se je prebudila želja ponovnega komuniciranja z možem, ki ga prej nekaj mesecev nisem bila sposobna vzpostaviti, kljub temu da me je mož pri tem spodbujal.

Ni pa mi ta program zmanjšal grozne bolečine, ki jo čutim. Mislim, da je moje srce tako prizadeto, da ne čutim prav nobene želje za kar koli. Vse veselje, ki sem ga imela z rožami, vrtom in druženjem s prijatelji, je popolnoma zamrlo. Vse sicer še vedno rutinsko in nekako prisiljeno vzdržujem.

Sem pa mnenja, da se je takega programa koristno udeležiti, da širi pogled različnih udeležencev in okoliščin žalovanja. Na vsak način bi žalujočim predlagala, da se ga udeležijo. Morda bi bilo smotrno, da bi bila skupina sestavljena iz podobnih, torej nepričakovanih okoliščin, kjer starši na tragičen način izgubijo zdravega otroka.

Vsekakor pa nama je v določeni meri pomagalo vsako srečanje, vsaka beseda iz vaših ust, kakor ostalih prisotnih na programu. Nisva mogla še izstopiti iz globoke žalosti, saj najinega zlatega otroka zelo pogrešava. Manjka nama njegov pogovor, nasmeh, iskrenost v očeh … Vseeno pa sva veliko pridobila s to skupino. Najpomembnejše je, da je Andrej lahko iskreno spregovoril o svojih občutkih in da sva medtem časom našla spet skupno komunikacijo.

Majda in Andrej, izgubila sina

Junij 2023