Gledati skozi oči Boga

Naučila sem se, da se gledam in presojam skozi oči Boga, njegovega Sina. Bolj razumem njegovo ljubezen. Ko najbolj boli, vem, da želi najbolje. Iščem to voljo zase in za svoje bližnje.

Na začetku sem v skupini presojala s človeškimi očmi, potem pa se mi je zgodilo sočutje do vseh, ena bolečina je bolečina vseh nas. Ni večja, manjša, je človeška nemoč. Bog mi je dal, da vidim v srce, velikokrat pa presojam skozi svoje oči. Ne obsojam se, ampak se vrnem na pravo pot.

Pred kratkim je bila pri meni Alenka. Imeli sva poseben pogovor za ohrabritev. Zahvalila se mi je. Rekla  sem, da sem hvaležna Božjemu Duhu, ki se je v pogovoru razodeval kot zdravnik, tolažnik, modrost, pot. Samo prepoznavala sem in slavila njega, ki je razodeval Božjo milost. Že dolgo nisem tako čutila, da je Bog z nami, kot včeraj. Hvaležna sem mu, da se je ozrl na naju.

Brigita, izgubila sestro

Junij 2023

Zdaj je moj mož z menoj na poseben način

Možnost, da sem bila lahko del skupine za žalujoče, je bila zame dragocena, čeprav ima vsakdo svojo edinstveno pot žalovanja in dinamiko doživljanja žalosti po izgubi ljubljene osebe. Na prvih srečanjih skupine za žalujoče sem imela v sebi zadržke in pomisleke, predvsem glede smiselnosti ponovnega odpiranja in oživljanja dogodka ob moževi smrti in travmatičnega obdobja po njegovem nenadnem odhodu.

Zdaj, ob zaključku srečanj, doživljam mešane občutke glede učinka na moje doživljanje žalosti. Zdi se mi, da dojemam izgubo na drugačnem nivoju …, hkrati pa doživljam, da je zdaj moj mož z menoj na poseben način …

Knjiga Pot žalovanja mi je pomagala na novo osvetliti izgubo, jo primerjati z drugimi zgodbami, po drugi strani pa se je moja bolečina v tem času kar nekajkrat okrepila …

V naši družini smo pred dvajsetimi leti doživeli izgubo najinega sina in smo se že bili primorani soočiti  z žalovanjem oziroma zelo spremenjenimi odnosi … Vendar obstaja velika razlika v žalovanju takrat in sedaj, tudi zaradi razlike v tem, da je najin sin umrl po večletnem zdravljenju zaradi zahrbtne bolezni, moj mož pa nenadoma zaradi možganske kapi. Že v času zdravljenja in po izgubi sina smo se kot družina in midva kot starša soočali z žalovanjem in že obujali našo vero v posmrtno življenje …

V preteklosti sva z možem velikokrat poglabljala in oživljala vero v dvoje in na različnih duhovnih srečanjih; dostikrat sva načrtno iskala “okolja”, kjer sva se z drugimi lahko krepila v veri in zaupanju v Boga. In tudi sedaj so zame posebnega pomena duhovna srečanja ob Božji besedi, molitvena družina, skratka možnosti in priložnosti, kjer lahko vero poglabljam in živim.

Na sami skupini za žalujoče sem prejela nekatera nova spoznanja, zato zaupam, da bom šla lahko skozi moj čas žalovanja in življenja z izgubo na nov način, tudi zaradi vaše podpore. Zahvaljujem se vam za vašo naklonjenost, predanost, sočutje in priložnost, da sem lahko z vami podelila svojo bolečino.

Alenka, izgubila moža

Junij 2023

Po 13 letih sem lahko osvežila in poglobila svojo zgodbo ljubezni z možem

Ko pogledam po teh treh mesecih, se v meni prebuja hvaležnost, da sem po tolikih letih (13), lahko osvežila in poglobila svojo zgodbo ljubezni, ne le v vsem težkem, pač pa v globoki povezanosti. V ljubezni, ki gradi in utrjuje odnos. Ta ni minil, le drugačen je, a še bolj čist in globok. Ostale so lepe in bistvene stvari, ki nikoli ne izginejo, ne glede na to, kakšna je moja življenjska pot sedaj.

Pogled z distance je razjasnil neke vozle, ki jih takrat nisem razumela, so pa sedaj prišli kot blagoslov in prinesli odgovore. Ti prinašajo mir v srce in poglabljajo tisto vez, ki je bila resnična. Takrat že in danes utrjuje pravo ljubezen, kakor pravi sv. Pavel, ki je znala potrpeti, vse sprejeti in vse odpustiti …

Gotovo je najtežje govoriti o negativnih odnosih, ki so me prizadeli, a po teh se je pilila prava ljubezen, ki vedno prihaja s križa in vedno odrešuje. Brez križa torej ne gre, le da ne ubija, ampak odrešuje! Pot je težka, a na vrhu je odrešenje, je luč, je veselje, je moč in odnos se utrdi, ljubezen pa poglobi … Taka je moja izkušnja v času žalovanja.

V tej skupini sem toliko bolj ozavestila to, kako pomembno je pogledati vase, v svoje življenje, ozavestiti sebe na vseh ravneh že pred smrtjo. Kakšno je bilo življenje prej, kakšna  navezanost …, tako je tudi žalovanje. V tej skupini sem še posebej utrjevala zavest, da je to ljubezen, ki ne mine, ki je ni moč izničiti, le poglobim jo lahko. Gospod, očisti spomin in utrdi temelj! Imam varstvo in blagoslov od zgoraj.

Če imam Kristusa za svojega, me smrt neizogibno poveže z nebesi in večnim življenjem, kar prinaša mir, olajšanje in novo moč.

Če bi koga povabila na ta srečanja, bi mu gotovo rekla, da ne sme ostati sam, da je tu prostor, kjer smo vsi enaki, s podobno bolečino; je prostor, kjer si sprejet takšen, kot si, ves na tleh, zamorjen, sam, obupan, izgubljen in slišan, slišan v svoji bolečini, ki počasi popušča. Ne izginja, a zgublja moč in se življenje vrača v telo in dušo … Tu se naučiš poslušati in slišati sebe, drugega in končno Boga, ki te edini resnično odrešuje sužnosti lastnega groba in teme, joka s tabo in te čaka …, začneš deliti bolečino in dobivaš blagoslov, ker nisi več sam, ker nas je več in ker je Kristus sredi med nami …

Hvala vsem in vsakemu posebej, za njega samega, za delitev, za iskrenost, za sočutje, za blagoslov, ki smo ga drug od drugega prejeli …

Anica, izgubila moža

Junij 2023

Dana mi je bila možnost popolnoma odprto spregovoriti o lastnih občutjih in globoki prizadetosti

Trimesečni program mi je nudil številna razmišljanja o življenju in žalovanju po izgubi ljubljenega sina. Podal mi je možnost popolnoma odprto spregovoriti o lastnih občutjih in globoki prizadetosti. V meni se je prebudila želja ponovnega komuniciranja z možem, ki ga prej nekaj mesecev nisem bila sposobna vzpostaviti, kljub temu da me je mož pri tem spodbujal.

Ni pa mi ta program zmanjšal grozne bolečine, ki jo čutim. Mislim, da je moje srce tako prizadeto, da ne čutim prav nobene želje za kar koli. Vse veselje, ki sem ga imela z rožami, vrtom in druženjem s prijatelji, je popolnoma zamrlo. Vse sicer še vedno rutinsko in nekako prisiljeno vzdržujem.

Sem pa mnenja, da se je takega programa koristno udeležiti, da širi pogled različnih udeležencev in okoliščin žalovanja. Na vsak način bi žalujočim predlagala, da se ga udeležijo. Morda bi bilo smotrno, da bi bila skupina sestavljena iz podobnih, torej nepričakovanih okoliščin, kjer starši na tragičen način izgubijo zdravega otroka.

Vsekakor pa nama je v določeni meri pomagalo vsako srečanje, vsaka beseda iz vaših ust, kakor ostalih prisotnih na programu. Nisva mogla še izstopiti iz globoke žalosti, saj najinega zlatega otroka zelo pogrešava. Manjka nama njegov pogovor, nasmeh, iskrenost v očeh … Vseeno pa sva veliko pridobila s to skupino. Najpomembnejše je, da je Andrej lahko iskreno spregovoril o svojih občutkih in da sva medtem časom našla spet skupno komunikacijo.

Majda in Andrej, izgubila sina

Junij 2023

Pot žalovanja in novega načina življenja

Marija Magdalena je jokala, ker ni bilo več Jezusovega telesa v grobu (Jn 20,11-18). Že to, da je moral umreti, je bilo zanjo neizmerno boleče. Čeprav je že prej povedal, da bo tako umrl in da bo tudi vstal od mrtvih, ji ni pomagalo. Bolečina ločitve je vedno boleča. Ko je imela potem milost, da je lahko poslušala Vstalega in slišala iz njegovih ust svoje ime, ga videla z lastnimi očmi, se ga dotaknila, je vseeno težko sprejela resnico, da bo odslej z njo na nov način. Le postopoma je zmogla to v veri sprejeti ter v tem najti tolažbo in moč za nov način življenja z njim. Povabljeni smo, da stopimo tudi mi na to njeno pot novega načina življenja.

p. Ivan

Dar Vstalega Kristusa

Naj nam bo v molitvi ob Vstalem Kristusu podarjena “aleluja”, pesem zmage ljubezni Očeta po Jezusu v Svetem Duhu. Zlo smrti je premagano. Še vedno nas žalosti smrt naših dragih, vsakdo pač mora umreti, toda ne za večno. Zaradi Kristusovega vstajenja smemo verovati, da vsi, ki telesno niso več z nami, živijo večno ljubezen z njim, in nekoč bomo tudi mi. Podarjena nam je možnost prejeti odpuščanje in ga tudi podariti. Vstali nam podarja neuničljivi mir in upanje. To je radostna vest. Naj nam to daje tolažbo tudi sredi žalosti, kar naših dragih ni več med nami tako, kot so bili prej.

p. Ivan

Biti z Vstalim Kristusom in z našimi dragimi

Vstali Kristus želi, da bi bili z njim v njegovi zmagi ljubezni in zaupanja, v njegovi tolažbi in veselju, v njegovem odpuščanju in miru, kot smo bili v postnem času z njim v trpljenju, križevem potu in smrti. Vzemimo si tudi zdaj toliko časa in moči, da bi  bili z njim. Ne ostanimo z njim na križu, temveč pojdimo v vstajenjsko življenje, ki se ne začne po smrti, temveč se mora začeti tukaj in zdaj.  Kako? Pustimo se voditi Svetemu Duhu. On nam bo pokazal, kako smo lahko vedno bolj povezani z našimi dragimi, ki so umrli, toda živijo z Vstalim in v njem.

p. Ivan

Vedela sem, da sem na varnem

Srečanja v skupini za žalujoče so mi ogromno pomenila, saj sem verna oseba in sem čutila, da je Sveti Duh z nami in da smo povezani z našimi pokojnimi, ki bedijo nad nami kot angeli. Počutila sem se sprejeto in sem videla, da drugi razumejo mojo zgodbo. Te smo si povsem odkrito zaupali in vedela sem, da sem na varnem. Zgodbe so nas povezale, nas obogatile. Videla sem, da tudi ostali doživljajo težke trenutke v svojem žalovanju. V mojih mislih bomo še naprej povezani, saj smo del poti procesa žalovanja preživeli skupaj in sem hvaležna Bogu, da mi je bilo to omogočeno.

Vsakemu, ki se sooča z izgubo ljubljene osebe, priporočam skupino za žalujoče.

Slavica, izgubila moža

Podarjeno mi je bilo olajšanje stiske

Menim, da je to trimesečno srečanje prineslo ne le to, da smo se popolnoma odprle in odkrito govorile o svojih izgubah, o izgubi nam drage osebe, ampak tudi to, da smo druga drugi nudile medsebojno razumevanje, saj smo vse šle skozi proces žalovanja. Žalujoče namreč najbolje razume tisti, ki je doživel podobno zgodbo. Prineslo nam je čustveno razbremenitev in olajšanje stiske. Vsem, ki ne najdejo poti iz te žalosti in nemoči, bi priporočala to srečanje.

Dušanka, izgubila brata

Bila sem razumljena

Srečanja za žalujoče so mi omogočala, da svoje občutke glede izgube in žalovanja izrazim naglas, brez strahu, da bi me nekdo glasno obsojal ali mi narekoval, kako moram žalovati. Bila sem v okolju, ko so zaradi lastne izgube bolje razumeli mojo žalost in mi dali občutek, da sem razumljena. Program pa zahteva tudi, da se potrudiš in svoja čustva in občutke ubesediš, kar pa je bilo zame včasih zelo težko. Potrudila sem se v upanju, da bo ubesedena bolečina zaradi moje neizmerno strašne izgube ljubega soproga nekoč tudi zaradi teh srečanj postala taka, da jo bom lažje sprejela kot del mojega nadaljnjega življenja.

Renata, izgubila soproga

Ljubljana, 28. 6. 2022