Na srečanjih je bila priložnost govoriti o žalosti, ki jo nosiš v sebi. Nikomur nisi bil odveč, vsi so spremljali izpoved, niso komentirali, nisi imel občutka, da so tvoje besede preslišane.
Na srečanja sem se težko pripravljala, saj je bilo potrebno brskati po spominih, pisati o svojih čustvih, odnosih, spoznanjih … Pisanje o vsem tem je zahtevalo kar precej napora in solz. Ko pa sem vse to napisano povedala na skupini, mi je bilo običajno lažje.
Prišla sem do spoznanja, da je prav, da žalujem, da jokam, da se pogovarjam o ljubljeni osebi, za katero žalujem.
V času programa sem podoživela veliko trenutkov v zvezi z življenjem mojega moža. Bilo je veliko solz, a hkrati sem v sebi čutila olajšanje, sprejetost, ker sem lahko nemoteno govorila o svojih čustvih, o tem, kaj me je v tem času še posebej prizadelo ali pa pozitivno presenetilo … Govorila sem o stvareh, ki jih drugje ne bi govorila. V skupini sem se počutila varno.
Vodja skupine je znal na poseben način izraziti podporo pri pripovedovanju osebne zgodbe. Tudi to je olajšalo pripovedovanje in zaupanje.
Hvala za te ure našega srečanja.
Hvala za molitveno podporo.
Da sem obiskovala to skupino, vesta samo moji hčerki. Bom pa ob priložnosti za to skupino povedala nekaterim ljudem, za katere vem, da žalujejo.
Meni je bil ta način dela v skupini v pomoč. Oblika dela se mi zdi primerna, saj ko ti je hudo, ko si žalosten, težko razpravljaš o tem, kdo ima prav ali narobe, zakaj tako razmišljaš …
Pot žalovanja moraš sam prehoditi, velikokrat ne tako, kot bi želeli ljudje okrog tebe, a to je tvoja žalost, tvoja bolečina.
Žalosti mi nihče ne more odvzeti, globoko se je vsidrala v moje srce. Jo pa lažje nosiš, ko imaš priložnost o njej govoriti, ko čutiš, da ti drug prisluhne.
V tej skupini sem to doživela.
Hvala vodji in vsem udeležencem.
Pjerina, izgubila moža
Maj 2024