Čas trimesečnega programa za žalujoče je zelo hitro minil. Imeli smo varen prostor, čas, da je vsak lahko delil svojo zgodbo, občutja, poslušal druge, molil v mislih ali na glas. Imeli smo zagotovljen in zastonj parkirni prostor, kar je v Ljubljani pravi luksuz.
Meni veliko pomeni že Dom duhovnih vaj kot tak – prostor miru, zavetja, izkušnja doživetih duhovnih vaj, spovedi.
Priprava na srečanje mi je bila vedno zahtevna in naporna. Ko sem se razpoložila in si vzela čas, je steklo. In odleglo v marsičem. Način, da si gradivo preberemo in pisno pripravimo že doma, mi je zelo všeč. Še bolje bi bilo, če bi mi vsakič uspelo, večkrat iti skozi vprašanja in zapisano. Bi šlo bolj v globino. Priprave in člane naše skupine sem večkrat izročala Gospodu.
Vsak je v tem času dobil toliko, kot je vložil v predhodno pripravo in iskreno/odprto pripovedovanje/poslušanje na srečanju.
Na drugem srečanju mi je bilo, med delitvijo moje zgodbe najbolj težko. Prvič sem pripovedovala o dogajanju, doživljanju v sebi pred povsem tujimi ljudmi. Prvič tako ozaveščeno in prej napisano, umeščeno v nek širši kontekst, izročeno Gospodu s prošnjo, da naj pride čas veselja in odprtosti Življenju.
Najbolj koristno:
− vnaprejšnja priprava na srečanje;
− zbrano poslušanje drugih: ko so drugi govorili, sem molila za vsakega posebej, sploh, če je bila pripoved boleča, če so tekle solze …;
− hvaležnost, da sem slišana; da ni bilo pokroviteljskega “trepljanja” v smislu primerjave moje zgodbe s katero od drugih udeležencev ali popravljanja izrečenega;
− vsak je imel svoj posvečeni čas, da se je lahko izrazil, kot je sam želel in čutil: to je bilo zame zelo dobrodejno in tolažilno;
− duhovne spodbude s strani spremljevalca skupine: v navodilih, meilih, povabilo k branju, zapisu, poslušanju konkretnih vsebin.
Bernarda
Maj 2024